Ko bi me enkrat samkrat objeli, bi bilo vse drugače (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. december 2013 / 10:45

Emino zgodbo bi lahko poimenovali pravljica, četudi v njej nič ne spominja nanjo.

Razen, seveda, tistega odločilnega: odnosa med pastorko in mačeho.

»Moja mama je odšla od doma, ko mi je bilo pet let. Po porodni depresiji si ni in ni opomogla, z očetom sta si bila stalno v laseh, saj ni ne kuhala ne pospravljala ne skrbela zame. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je zanikrno gospodinjstvo veljalo za velik greh. Potem je čez noč izginila. Šele kasneje sem izvedela, da so jo v službo – bila je medicinska sestra – prišli iskat kolegi s psihiatrične in jo odpeljali s seboj. Z očetom sva ostala sama, imel je dve levi, zelo nerodni roki, čeprav je bil po drugi strani velika dobričina. Nič mi ni manjkalo in prav dobro nama je šlo. Čez kakšno leto ali še to ne je pripeljal domov neko žensko. Bila je za glavo višja od njega, videti je bila prijazna. Prinesla mi je bombone, še danes jih vidim pred seboj. Nisem jih bila vajena, saj mi ata ni nikoli kupoval sladkarij. Imela sem komaj šest let, z nerodnimi prstki sem poskušala odpreti vrečko, a ni šlo. In potem, ko sem se trudila, so se bomboni kar naenkrat raztresli po tleh, ona pa najprej nekaj vzklikne, nato pa zine, ja Peter, a je tvoja hči slaboumna? Tako se je začelo. Imela me je za kretenko brez pameti, in četudi je bila pred atom na začetku sladka in medena, je z menoj zelo grdo ravnala,« odkrito in iz srca niza utrinke iz življenja Ema.

Nova mama Vida se je kmalu priselila. Vpeljala je svoj red, ki se ga je še najbolj razveselil Peter, Emin oče. Vsakemu je razlagal, da bi se mu zmešalo, če bi moral še nekaj časa 'igrati' gospodinjo. Vida je bila zelo stroga, za vsako figo je kaznovala. Pa ne le otroka, tudi svojega novega partnerja.

»Že zjutraj, preden sem šla v šolo, sem slišala tisti znani stavek, ki ga je potem ponavljala kot lajna vse do večera: vse ti dam, ti pa nisi niti malo hvaležna! Če je le bilo kaj časa, je vrgla v kot poleno in sem morala poklekniti. Petnajst minut pred osmo mi je dovolila vstati, da sem potem klecajočih nog tekla do šole. Pri telovadbi si nisem upala sleči žab, ker bi me potem spraševali, zakaj imam takšna kolena. Bila so res nekaj posebnega, otečena, polna modric od koruze in polen, z leti so se mi celo malo zverižila in še danes, ko je od mučenja minilo veliko let, kosti niso na pravih mestih.«

Če je Ema mačeho kaj vprašala, ji je že priletelo okoli ušes. Ni si upala reči, da je lačna, ker bi slišala, da »žre kot kakšna svinja«. V šoli je imela same petice, doma je ubogala na besedo, pa še ni bilo dovolj. Mačeha je nenehno godrnjala, jo tepla in obtoževala.

»Vse mamine reči je stlačila v škatle in jih kar sama odnesla na podstrešje, v kamro, kjer smo imeli na kupe tudi druge šare. Nekoč, ko je ni bilo doma, sem se na skrivaj izmuznila pod streho in si prilastila šal, za katerega se mi je zdelo, da še zmeraj diši po moji mami. Skrila sem ga v svoji sobi, upala sem, da bom imela ob sebi vsaj nekaj, kar me bo spominjalo nanjo. Žal je mačeha, kot da bi slutila, prebrskala mojo sobo, našla šal in spet je bil ogenj v strehi. Takrat se je ata prvič po­stavil na mojo stran, češ, pu­sti otroka pri miru, saj ni naredil nič takšnega. Vidi se je povsem utrgalo! Začela je kričati še nanj, da ji je žal, ker je dovolila, da jo je pregovoril, da je prišla živet k nama, da je hiša še zmeraj polna nesnage, da smrdi po neki drugi ženski, da jo ne spoštujeva, ker gara od jutra do večera in podobno. Oče je hitel zapirat okna, da je ne bi vsi slišali, potem pa mi namigne, naj se umaknem. Res sem se, tresla sem se po vsem telesu, tako me je bilo strah. Spat sem šla brez večerje, tudi umila se nisem, saj ata ni utegnil zakuriti v peč, da bi se ogrela voda. Onadva sta se potem pobotala, kako, ne vem, le posledice so bile zelo hude. Vida je postala do mene zelo nasilna. Ata je za vse vedel, a se je poslej delal, da nič ne vidi.«

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za marsikoga normalno, da starši otroke pretepajo. Tudi v šoli so se učitelji radi spozabili in poredneži so jih po pravici ali kar tako dobivali okoli ušes. Tudi zato ni bilo nikogar, ki bi posvečal kaj več pozornosti Eminim modricam, zlomljeni roki, drastičnim spremembam njenega značaja. Še zmeraj je bil odličnjakinja, pridna, tiha, le smejala se ni več. Držala se je v ozadju, za prijateljice pa je imela na tisoče izgovorov, da niso več prihajale k njej na obisk. Vidi so šle namreč zelo na živce in vsakič, ko je katera od njih prišla, je bila Ema tepena.

»Vabilu na rojstni dan se pa nisem mogla upreti! Mačeho sem toliko časa lepo prosila, da je nazadnje z nemalo godrnjanja in slabe volje dovolila, da sem se pridružila sošolcem. Z Lucijo sva sedeli skupaj, bila pa je tudi edina, ki je kakšno malenkost izvedela od mene. Njen oče je bil računovodja, v naši vasi zelo pomemben mož in mislim, da je njegov položaj omilil Vidino strogost. Pred odhodom mi je še zabičala, da moram biti do osmih doma. Korak mi je zastal, hotela sem reči, da bo to nemogoče, saj je na vabilu pisalo, da bo ob pol osmih malica. Vedela sem tudi, da me bodo sošolci zaradi prezgodnjega odhoda zafrkavali, a bolje to, kot da bi čepela doma. Na nebu je sijala luna, nebo je bilo posejano z zvezdami, ko sem se, dobre volje in lahka kot ptica, poslovila od prijateljev, med katerimi sem se lahko prvič po dolgem času smejala in bila takšna, kot sem bila v resnici. Sošolec Gregor se mi je ponudil, da gre z menoj. Tudi meni je bil všeč, zato me je njegov predlog spravil v velike škripce. Naj mu povem po pravici, da me bo Vida natepla, če bi izvedela, da sem bila v fantovski družbi – sama? Raje sem molčala. Med potjo sva se pogovarjala, smejala, pripovedoval mi je o Kasiopeji, ki mu je bila med zvezdami še najbolj všeč. Pri kostanju, kjer sem morala zaviti na levo, sva se poslovila. Iz žepa je potegnil ovalen kamenček in mi ga stisnil v dlan. Imej ga za srečo, je zašepetal, se obrnil in stekel v temo, ter me pustil samo. Srce mi je razbijalo od sreče, zdelo se mi je, da je življenje postalo ena sama pesem.

Ko sem prijela za kljuko, se niso vdala. Poskusila sem še enkrat. In še enkrat. Potrkala sem na okno, skozi spuščene žaluzije je silila svetloba, zato sem vedela, da sta oba doma. Čudno se mi je zdelo, zakaj so vrata zaklenjena. Spraševala sem se, mar vsaj ata ne ve, da imam na sebi le tanko jopico, jesenski večer pa je bil že precej hladen. V tistem trenutku je v zvoniku odbila osem in petnajst. Kako sem se ustrašila spoznanja! Ugotovila sem namreč, da sem zamudila za najmanj pet minut!« pripoveduje Ema. Spomini na otroštvo so v njenem srcu vnovič odpirali rane.

Zjokala se je kot majhen otrok. Minevala so minute, ura je odbila deveto, deseto. V hiši je ugasnila luč, slišalo se je odpiranje in zapiranje vrat, vedela je, da gresta ata in Vida spat. Zavlekla se je pod sosedov kozolec, se zarila v seno in šklepetala z zobmi. Pred njo je bila dolga noč brez sna, mraz pa je z vso močjo silil pod tanko obleko. Ni še bila stara enajst let, toda življenje ji je naprtilo na ramena toliko bremen, da se ji je zdelo, da bo zdaj zdaj umrla.

»Takrat, v tistem senu, sem prvič razmišljala o tem, da bi bilo najbolje, če bi umrla. Zdelo se mi je, da bi s tem osrečila ne le Vide, tudi ata. Vse sem naredila, da bi bila zadovoljna z menoj, kljub temu pa sem bila vsak dan tepena. Krivica, ki se mi je godila, je v temi, ki me je obkrožala, postajala še bolj grozeča.«

(Nadaljevanje prihodnjič)