Koledar

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 19. december 2017 / 00:00

Danes popoldan grem na božično novoletni koncert z bazarjem, ki ga pripravljajo na jeseniški gimnaziji. Tudi letos bom kupila kakšno malenkost, predvsem pa grem tja po koledarje, ki so jih oblikovali dijaki. Po enega bom kupila zase, za mamo in taščo, tako kot lani.

V času pametnih telefonov se skoraj ne spomnimo, kako so bili veliki stenski koledarji nekoč skoraj obvezen del poslovnih daril ob koncu leta. Tiskala so jih tudi društva, javni zavodi in institucije. Če niso imeli svojega, so pa vsaj na dnu kakšnega bolj splošnega natisnili svoj logotip.

Spomnim se, kako se mi jih je včasih tja do svetih treh kraljev nabralo po pet, šest in sem nato do konca januarja razmišljala, kateri bi se najbolje podal na steno v pisarni. Spomnim se tudi, da smo, ko sem še živela pri starših, konec avgusta z najvišjih polic zvlekli velikanske koledarje iz preteklih let in vanje ovijali učbenike in delovne zvezke. V nižjih razredih tako, da sem vse šolsko leto lahko opazovala dele fotografij na platnicah. Po navadi, ker je bil oče gozdar in lovec, so bile to slike narave, živali ... Kasneje, v najstniških letih, smo liste s koledarja obrnili tako, da so bile knjige oblečene v belo, prazno stran koledarja. To nam je puščalo ogromno prostora za likovno ustvarjanje med šolskimi urami, ki so se nam zdele dolgočasne.

Ne vem natančno, kdaj so šolarji in njihove mame prenehali izdelovati ovitke iz starih koledarjev. Moja otroka jih zagotovo nista več uporabljala.

Se pa približno spomnim, kdaj smo skoraj nehali uporabljati stenske koledarje za to, da bi se spomnili, kje v mesecu smo na določen dan in katere zadolžitve imamo za takrat v načrtu. Pred dobrim desetletjem najbrž, ko so mobilne naprave in računalniki začeli postajati tako zelo »pametni«, da staromodnih plakatov s fotografijo in številkami spodaj nekako nismo več potrebovali. Moja ekološko zavedna hči bi rekla, da k sreči, saj smo tako rešili kakšen hektar ali dva gozda ...

Kar se mi zdi pri koledarjih zanimivo, je to, da kljub vsemu niso izginili z naših sten, čeprav jih v resnici ne potrebujemo več. Tisti, ki imajo radi umetnost, si pač na zid obesijo reprodukcije Renoirja ali Van Gogha. Seveda so samo na papir natisnjene fotografije, a znajo polepšati kakšen posebno turoben dan. Jaz vsako leto kupim koledar, ki ga izdelajo mladi. Dobro se mi zdi, če s kakšnim evrom lahko podprem njihov trud in voljo do ustvarjanja. Zlasti me že nekaj časa navdušujejo koledarji, ki jih izdelajo v Gimnaziji Kranj. Pravzaprav letos čakam samo še na gasilce. Tudi oni vsako leto pridejo na vrata s koledarjem kot zahvalo za donacijo. So se že napovedali.