Ljudje kot piščanci

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 10:38

V Stolpu intermedijskih umetnosti Škrlovec je na ogled instalacija Maruše Šuštar z naslovom Cena življenja.

Tovrstne samostojne umetniške postavitve so v Kranju in na Gorenjskem prava redkost, bodisi ko gre za razstave v galerijah bodisi za umetniške akcije na zunanjih javnih površinah. Eden redkih kranjskih ustvarjalcev zadnjih let, ki v svojem umetniškem konceptu goji instalacijo, je kipar Zoran Srdić, ki se je s svojo zadnjo postavitvijo predstavil jeseni v galeriji stolpa Škrlovec. Na vrtu stolpa so bili jeseni na ogled tudi svetlobni objekti Andreje Eržen, tokrat pa galerijski prostor stolpa bogati umetniška instalacija akademske slikarke Maruše Šuštar z naslovom Cena življenja.

Gre za umetnico mlajše generacije, ki se je z razstavljanjem slikarskih del že dodobra uveljavila v širšem slovenskem prostoru, v zadnjem času pa področje svojega delovanja razširja tudi na kiparstvo in instalacijo. »V to me je po svoje potisnila življenjska situacija. Vloga matere me je po rojstvu sina precej zaposlila in me tudi nekoliko oddaljila iz slikarskega ateljeja. Ko se velik del dneva giblješ po kuhinji, poskusiš biti drugače ustvarjalen,« o racionalnih vzgibih za vstop v novo polje umetniškega dela razmišlja Šuštarjeva in dodaja: »Povsem spontano sem v jajčnih lupinicah, v običajnem gospodinjskem odpadku, videla nekaj lepega, in jih začela fotografirati, zbirati, čistiti in jih pripravljati za bodočo instalacijo. Več jih je bilo, več je bilo idej za umetniški projekt.« Marušo privlačijo naravni materiali, navdušila jo je na eni strani krhkost lupine in na drugi strani njena zaključena, popolna oblika. V lupini je videla močan simbolni pomen.

Osrednji del instalacije je krog jajčnih lupin, ki so postavljene v mivko, kot nekakšna palačinka, ki se proti sredini rahlo dviguje. Na vzpetinici je terarij, v katerem je deset dober teden dni starih živih piščancev, ki so oskrbljeni z vodo, hrano, steljo in pod grelnimi aparati. Jajčne lupine s celim delom »rasejo« iz mivke in nam dajejo občutek, kot da so polne. Kot take niso več le odpadek in jih ne moremo kar pohoditi. Gledalca piščančki na sredini vabijo, da jih poboža, a ne more do njih, ker bi sicer moral pohoditi lupine oziroma jajca. Lahko bi mu rekli »piščančji« grič dopolnjujejo štiri embalaže za kokošja jajca, v katerih pa so namesto slednjih plastične figurice, ki ponazarjajo fetus dvanajst tednov starega zarodka. »S tem vzpostavljam vzporednico med človekom in piščancem. Oba sta namreč živi bitji. Iz oplojenega jajca se izvalijo tudi piščanci.« Umetnica je dodala še ceno kupljenih jajc iz trgovskega centra, s čimer v nas vzbuja vprašanje, ali je taka cena nekega življenja.

Na stenah nas spremljajo še simbolične fotografije, ki v življenjskem ciklu predstavljajo primerjavo med piščancem in človekom, živalskim in človeškim bivanjem. Tako začnemo z na­stankom življenja in vesoljnim kaosom, sledijo jajce in maternica, ki sta si podobna v omogočanju razvoja novega bitja, pa do zavrženega piščanca in otroka, nezaželenosti obeh, na naslednji fotografiji vidimo delavce za tekočim trakom in kokoši v kletkah in množico nagnetenih kokoši na farmi in vrste vojakov z opranimi možgani. Sledita Indijanec in petelin, ljudje se ločimo po rasah, tudi žival ločimo po videzu … na zadnji fotografiji je Da Vincijev Uomo vitruviano, ki govori o človeku kot organizmu, ki je zgrajen v idealnih medsebojnih razmerjih in se popolnoma vklaplja v naravo. Likovna kritičarka Petja Grafenauer je med drugim zapisala: »V instalaciji Maruše Šuštar umetnost zaščiti življenje s svojo izbiro za estetsko, vendar pa to življenje pravzaprav ni veliko vredno in je – in naj ob tem malce zazebe – podobno vašemu. Piščanec in človek sta si sorodna navznoter in morda malo manj navzven, a podobne so tudi organizirane razmere, v katerih živita. Podobna je tudi njuna zgodba, le redki njune vrste nosijo življenje, mnogi odpadejo na poti in v primeru piščancev končajo na naših krožnikih. Umetnica je v banalnem našla potencial posebnega. »Želela sem pokazati, kako nizka je cena nekega življenja, naj bo piščančjega ali človeškega,« dodaja Maruša Šuštar, ki ima v prihodnje v načrtu še nekaj slikarskih razstav, vedno bolj pa se nagiba tudi h kiparstvu in instalacijam. Vselej takrat, ko se za to odloča spontano.