Zgledna protestnika

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 22. november 2013 / 14:24

V svetu so vse bolj opazni posamezniki, ki skušajo razmere in odnose med ljudmi izboljšati z dejavnim osebnim zgledom. Med najvidnejšimi protestniki te vrste sta Islandec Hördur Torfason in Slovenec Pedro Opeka …

Zgled prvega protestnika

Pred kratkim nas je obi­skal Hördur Torfason, 68-letni mož, ki si je med rojaki Islandci prislužil častni naziv prvega protestnika. Od oktobra 2008 do marca 2009 je vsak teden točno opoldne stal pred parlamentom; začel je sam, nato se mu je pridruževalo vedno več somišljenikov. Protestirali so tako dolgo, da so k odstopu prisilili skorumpirano vlado in vodstvo centralne banke. To početje so poimenovali »revolucija loncev in ponev«, po rekvizitih, ki so jih uporabljali. »Ko me ljudje vprašajo, ali je revolucija loncev in ponev kaj dosegla, jim odgovorim, da je. Leta 2008 se je za politiko zanimalo le 10 odstotkov Islandcev, po revoluciji se za­njo zanima 90 odstotkov ljudi. Danes vsi govorijo o politiki.« Banke so še vedno problem, iz ljudi hočejo narediti odvisnike. »Da, to je igra, ki jo igrajo. Veliko ljudi je ostalo brez vsega, banka pa jih je na neki način zasužnjila. Izgubili so avtomobil, hišo in vse, a še vedno morajo plačevati svoj dolg. Torej so sužnji. Moje prepričanje je, da banke namenoma zasužnjujejo ljudi, in to moramo spremeniti. Monetarni in finančni sistem sta zelo zgrešena.« Pri nas je padli politični prvak protestnike označil za »zombije«, v Islandiji so ji njemu podobni razglasili za »idiote«. »Poglejte, to je pravilo ljudi na oblasti. Pred leti je veljalo, da biti gej pomeni stanje bolezni. Zame pa je pohlep zelo resna bolezen. Je vzrok za vse te nesreče. Pohlep po oblasti, pohlep po denarju, ko se ljudje preprosto ne znajo ustaviti in hočejo vedno več. Iz ust politikov slišimo le dobiček, dobiček, dobiček in več, več, več. Pa smo jih kdaj slišali reči, da bodo kaj delili z ljudmi? Ne. In to je zelo resno, zato želim, da se to stanje opredeli kot bolezensko stanje. Sam ne hrepenim po oblasti. S svojim možem želim le živeti mirno življenje. Za to si prizadevamo vsi. Rad bi pisal pesmi in z ljudmi delil svoje ideje, in to želim tudi vsem drugim. Da živijo polno življenje. In to je pravzaprav tudi vse, kar želimo.« – Da, prav ste prebrali, gospod Hördur Torfason ima moža, legalno je poročen s svojim istospolnim partnerjem. A to je njegova zasebna zadeva. Paradoks islandskega javnega dogajanja pa je v tem, da so ljudje pred kratkim ponovno izvolili oblast, ki so jo protestniki zrušili leta 2009. Zato zadaj nekateri nagovarjajo Torfasona, naj začne s ponov­nimi protesti. »Ljudje me pozivajo, naj izvedem nove proteste. Jaz pa jim pravim: na voljo imate vsa sredstva, da to naredite sami.« Pa še prav ima. (Vir: MMC RTV SLO)

Protestira tako, da pomaga

Slovenski misijonar Pedro Opeka protestira proti krivicam tega sveta na drug način – tako da pomaga najrevnejšim. Njegovo delovišče je na Madagaskarju, s svojim zgledom pa vpliva tudi na izboljšanje razmer v domovini. Minuli ponedeljek je zablestel v Unionski dvorani v Ljubljani. Tu pa povzemimo nekaj njegovih izjav, ki imajo planetarno veljavo. Prva: »To je socialna krivica, da ljudje nimajo dela, da se jim ne ustvarjajo delovna mesta. To je prva krivica, ki se ustvarja. Če ni dela, ni denarja. Če ni denarja, ni zdravja. Če ni zdravja, ni napredka. To se vse skupaj drži.« Druga: »Odpiramo neko pot. Vsaj vzbujamo vest tistim ljudem, ki imajo odgovornost za to. To so voditelji držav, politiki in jaz sem trn za njih. Trn, ker jim dopovedujem z dejanji, da se da revščino premagati, da se jo da zmanjšati.« Oče Pedro ni strokovnjak, ki probleme pozna le teoretično; rešuje jih s pravimi reveži, »ne pa z reveži nekje v sanjah in prispodobah«.

Dvakrat zapustila družino

V Londonu je v starosti 94 let umrla britanska pisateljica, pesnica, dramatičarka, li­bretistka in biografinja Doris Lessing (1919–2013); ko je 2007 dobila Nobelovo nagrado za književnost, jih je imela že 88 in tako je je postala najstarejša ženska nobelovka. Rodila se je kot Doris May Taylor britanskima staršema v takratni Perziji, današnjem Iranu. Leta 1925 se je družina preselila v Južno Rodezijo, današnji Zimbabve. Šolo je opustila že pri štirinajstih in delala kot varuška, pisarniška uslužbenka, stenografka in novinarka. S svojim prvim možem, kolonialnim častnikom, je imela dva otroka, a je družino zapustila in se leta 1943 ločila. Dve leti pozneje se je poročila z izgnanim nemškim komunistom Gottfriedom Lessingom, v zakonu se jima je rodil sin, in z njim se je po ločitvi leta 1949 odselila v London. Ta gospa je torej čisto drugačen zgled kot gornja moža. Hodila je svojo egoistično ustvarjalno pot in dobila Nobelovo. Njen moto: »Kar koli ti je storiti, stori zdaj. Pogoji so vedno nemogoči.«