Bolnišnica v soteski, odrešilna zamisel

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. november 2013 / 12:02

Partizansko bolnico Franjo je ustanovil gorenjski rojak, doktor Viktor Volčjak (1913–1987), bil je tudi njen prvi predstojnik. Zanimivo je brati, kako se je odločil za gradnjo bolnice v skriti soteski in kako je pozneje med vožnjo v Franjo zapeljal naravnost v nemško kolono …

Doktor Volčjak, ste pred Franjo vedeli, kakšen bi bil idealen kraj za partizansko bolnišnico?

»V tistem času nihče od zdravstvenih delavcev na Cerkljanskem niti malo ni vedel, kaj se dogaja v kočevskih gozdovih, kakšna je tam skrb za ranjence. Severno od nas je deloval dr. Edvard Pohar kot sanitetni referent Gorenjskega odreda. Imel je manjše bolnišnice pod Storžičem, na Mežakli in na obronkih Jelovice. Južno, ob izvirih Idrijce, je po svoje snoval dr. Aleksander Gala nekaj podobnega kot na Dolenjskem in Notranjskem, a mi o tem ničesar nismo vedeli. Idealen kraj za skrito gozdno partizansko bolnišnico naj bi ustrezal mnogim pogojem, ki jih kar v eni sapi naštejemo: strnjen in obširen gozd iglavcev z močno podrastjo; razgiban svet; tla propustna, vendar ne preveč skalovita, da bi se dalo skopati v zemljo zaklonišča; tekoča voda v bližini, v primerni razdalji pa dosti dobrih ljudi; in končno najodločilnejše: čim dlje od sovražnikov. Takšnih idealnih krajev najbrž sploh nikjer ni. Oblikovali so se v željah zdravstvenih delavcev, ko so ti že imeli za sabo hude preskušnje neustreznih terenskih okolnosti in svojega ravnanja. Cerkljansko je predalpski svet, močno razčlenjen, vode je v izobilju, gozdov pa ni zadosti in še ti so degradirani, kot se strokovno izražajo gozdarji …«

Kaj pa na Gorenjskem, tam ni bilo kraja, primernega za bolnišnico?

»Od Cerkljanskega na sever je ‘najdaljša vas na svetu' Davča, tam je več mešanih gozdov z močnejšo podrastjo, vode je dovoli – a kaj, ko je na vsakem griču domačija. Onstran Selške Sore se širi visoka planota Jelovica z mogočnimi gozdovi skoraj brez podrasti, temna in mrzla, z malo vode, a za nameček – kar smo kasneje ugotovili – še sprehajališče nemških enot. Ko smo se novembra 1943 po nemški ofenzivi vrnili na Cerkljansko in ugotovili, da je votlina, v katero smo skrili medicinske pripomočke, ostala nedotaknjena, smo sprejeli to spoznanje kot namig sreče. Prva in najskromnejša zamisel je bila: v ozki in težko dostopni soteski z zemljepisnim imenom Pasice zgraditi leseno barako z ležišči za ranjence, nad njimi pod streho ležišča za osebje, zraven pa še kuhinjo. Kadar bo huda stiska, se vsi preselimo v naravne votline v stenah. V največji bomo skrili ranjence in vhod dobro zamaskirali, osebje pa se bo poskrilo v manjših votlinah in bomo že nekako preživeli. To, kar je v naslednjih mesecih nastajalo v ozki soteski Pasice, se gradilo, rušilo in obnavljalo, ni bilo spočeto samo v eni glavi in ne opravljeno samo z nekaj pari rok. Vsi so sodelovali, vsakdo je dal svoj kamenček v mozaik snovanja bolnišnice Franje.«

Kako se je sploh porodila ta zamisel, da bi v divji grapi in pozimi uredili bolnišnico?

»Preden smo z ranjenci krenili na tvegano pot prek zasnežene Davče na Jelovico, smo se znašli v hudi zadregi, kam z ranjencem, ki ne bi prenesel trpljenja premika v tako težkih razmerah in še, kako skriti zdravila in obilne obvezilne pripomočke, da jih sovražnik ne odkrije pri ljudeh, ki so nam storili že toliko dobrega. Zadrege nas je rešil Janez Peternelj, kmet v Podnjivču. Pokazal nam je naravno skalnato votlino v težko dostopni soteski blizu svojega doma, kamor smo spravili vse, česar nismo mogli ponesti s seboj. Ime Janeza Peternelja bi morali zapisati v kroniko bolnišnice Franje z zlatimi črkami. Njegov predlog o varnosti votline v grapi je še pridobil vrednost, ko smo se vrnili v ta kraj in ugotovili, da se sovražnik votline ni dotaknil. Spoznati skrivnost ozke soteske z naravnimi votlinami – tja me je vleklo, tja sva šla najprej z Janezom, ki jo je poznal kot svojo ožuljeno dlan. Mogočnost previsnih sten me je vrnila deset let nazaj, ko sem še hujše premagoval v Julijcih. Nekaj je bilo na dlani: ravnati tako, kot smo v novembrski ofenzivi, je pogubno; podobno se ne sme več ponoviti. Potegnili smo črto in obračun je bil porazen: toliko je bilo ujetih in nekaj zdravih fantov je padlo, da bi rešili ranjene tovariše; ti pa so po nekaj dneh, ko so bili že na varnem in v pravih rokah, umrli. Premik v neugodnih okoliščinah je za ranjenega usoden. Na štabu 31. divizije so pritiskali, naj zberem vse ranjence območja na enem mestu in naj odpravim vse divje bolnišnice, kjer ni ustreznega medicinskega osebja. A na koga naj se obrnem za odrešilno zamisel?«

In ste se obrnili na?

»Obrnil sem se na bolničarja Gašperja. Že po tem, kar sva skupaj doživela, sem vedel, da v tem fantu ne utripata dve srci: on mi ne bo govoril nečesa, kar bi jaz rad slišal, ampak bo neposreden in stvaren. On me bo spet postavil na trdna tla, če me bo zaneslo. Kadar sem pogledal njegove sinje oči, otroški nasmeh in krepko postavo, mi je vedno bilo, da bi si s takim tovarišem upal prenesti še hujše preizkušnje, kot so bile tiste sredi novembra. Povabil sem ga s seboj v sotesko. Govoriva o vsem mogočem, nič še ne o pravi stvari. Pregledujeva stene, previse in votline, dvigava se in spuščava. Usedeva se pred votlino, ki jo je pokazal Janez Peternelj. Previdno začnem tipati: ‘Gašper, kaj misliš, kako bi bilo z nami, če bi zadnjo ofenzivo prebili tukaj v soteski?' – ‘Dobro, če bi le bili pri miru in če bi imeli zadosti hrane,' je odgovoril, ne da bi dosti razmišljal. ,Kaj misliš, Gašper, ali bi človek lahko živel v tej vlažni, hladni votlini?' – ‘Dolgo ne,' se je odrezal. ‘Kaj pa, če bi zgradili tukaj spodaj v hudournikovi soteski barako, sem v votlino pa bi se vsi skupaj zatekli le v sili?' – ‘Že, a kam bi postavili temelje? Dno soteske je ozko in vegasto.' – ‘Saj bi bila baraka lesena,' sem odvrnil in ugotovil, da je fant stvaren in temeljit. Še mi je njegova melodična gorenjska govorica božala uho, ko sva se vračala. Odločil sem se pri sebi, da bo Gašper prvi bolničar v bolnišnici v grapi.«

Sprašujem se, ali današnji ljudje sploh še dojemamo veličino tega podviga?

»Nepoučeni obiskovalci še dandanes s težavo doumevajo, kako je v tej soteski živelo in delalo štirideset članov osebja, kako so zmogli dajati zahtevno pomoč najhuje ranjenim partizanom in zavezniškim vojakom, ki jih je bilo vseh skupaj več kot petsto. Sprašujejo, kdo je vse to hranil, oblačil, dovažal gorivo in gradivo; sami pri sebi mislijo, a naravnost ne povedo vprašanj, ki si jih takole zastavljajo: ‘Kaj ni mučna preteklost sedaj prirejena za občudovanje obiskovalcev? Če ni vse skupaj sploh lepa pravljica? Kako, da se druge, večje partizanske bolnišnice niso ohranile? Ali se o tej ne govori in piše vse preveč? Da ni pri tem nekaj podobnega, kot je s palačo izgubljene mikenske kulture v Knososu na Kreti, spretno prirejeno za sodobnega turista?' Res je, bolnišnica Franja je bila ustanova svoje vrste, precej drugačna od sorodnih – a tako so ustvarjale in tako obdržale raznotere okolnosti. Pred kapitulacijo Italije česa podobnega ne bi bilo mogoče ustvariti. Takrat je bil pri Metodu v Logu, osemsto metrov od soteske, še logor italijanskih graničarjev. S trditvijo o bolnišnici svoje vrste hočemo predvsem poudariti, da so Franjo varovali ne samo iznajdljivi domačini in strogo izvajana vodila zakrivanja, temveč tudi obramba z oborožitvijo, ki je zadostovala za borbeno moč partizanskega bataljona. Izredno oblikovana geotektonika je dajala možnost za obrambo, ki se je dvakrat tudi obnesla. Izobilje tekoče vode je važen pogoj za higienske in življenjske potrebe ranjencev. Izredne razmere za bivanje pod strmimi, ponekod z rastlinskim zagrinjalom preraslimi previsi krijejo prebivalce soteske pred pogledom od zgoraj; glas in dim nista izdajalska kot v drugih bolnišnicah. Tople obroke so pripravljali ob vsakem času, ker se je dim izgubljal med grmovjem in skalovjem. Bližina cest in prometnih poti je krajšala trpljenje ranjencev in nosačev. Te izredne prvine bolnišnice so nas tako prevzemale, da smo jo ljubosumno varovali: celo pred tistimi, ki naj bi jo jim že zaradi spodobnosti pokazali.«

Nevarna pot v Franjo

Januarja 1944 ste bili imenovani za šefa sanitete 9. korpusa, vodenje bolnice pa ste prepustili kolegici Franji Bojc in kmalu bolnico po njej tudi imenovali. Pozneje ste jo seveda še obiskovali. Nam lahko opišete enega takih obiskov?

»Zdravnica Franja je sporočila na štab 9. korpusa, naj pohitim na pomoč hudo ranjenemu partizanu v postojanki: ranjenec ima prestreljen spodnji del trebuha, prizadeta je sečna cev; poskus uvesti cevko v sečni mehur ni uspel, potreben bo operativni poseg. Stopil sem do obveščevalnega odseka, da poizvem, kako je na Cerkljanskem, ali sovražnik miruje in ali je cesta Dolenja Trebuša–Želin–Cerkno varna. Dobil sem odgovor: vse mirno, brez skrbi na pot! Ponujal se je lep spomladanski dan. Oprtan z veliko zdravniško torbo, sem sedel na motorno kolo. Sprva sem vozil počasi po strmini od Čepovana prek Kobilice do Dolenje Trebuše, posebno oprezno na ovinkih z živim peskom. Na cesti proti Želinu ob desnem bregu Idrijce je vožnja že lažja, misli uhajajo naprej in nazaj. Kakšno razkošje – partizan se vozi brezskrbno na motornem kolesu, jutri mogoče že v avtomobilu, sovražnik pa čepi v dobro zavarovanih gnezdih in čaka na svoj pogin. Haha, prav mu je! Saj ni druge izbire, svoboda bo vsak čas tukaj, mogoče jo ugledam že za naslednjim ovinkom. V takih mislih sem si žvižgal svojo najljubšo pesem: Moj očka ima konjička dva … Še sedaj imam to navado, ne sicer v tako prešernem razpoloženju, temveč da odganjam dremavico za volanom.«

Potem pa se je vožnja kar naenkrat dramatično zapletla?

»V vasici Reka nedaleč od Želina sem prevozil križišče, kjer se cepi cesta proti Grahovemu v Baški grapi. Ženske, ki delajo na polju, mi z rokami poskušajo nekaj dopovedati. Ustavim vozilo, da bi stopil do njih – takrat pa zaslišim za seboj na cesti močno ropotanje težkega železja. Za pogovor z ženami ni časa, z rokami mi dajejo znamenja: beži, ubogi fant! Poženem, vendar kmalu zmanjšam hitrost. Pred sabo zagledam najprej del kolone, potem pa celo. Spredaj predhodnica na motorjih, za njo trije tovornjaki. Križišču v Želinu se približujemo takole razporejeni: spredaj nemška kolona, zadaj v zaščitnici tank, med njima pa moje skromno vozilo. Nemška kolona s predhodnico zavije na desno proti Idriji, jaz obrnem na levo proti Cerknemu. Nedaleč od križišča ležita na cesti kurir in njegov konj. Plin, še več plina, motor zarohni proti Cerknemu. Vozilo ustavim šele v Logu pri Metodu in Katarini Mlakar, kjer smo partizani vedno dobrodošli. Katarina me sumljivo pogleda: ‘Hadú zdílan ste uidet. Jelte, de bi an pažíerk žgajne?' – ‘Ja, pretresen sem, cesta je slaba,' odgovorim.«

Kako pa je bilo tisto rajžo v Franji?

»Potem vse steče kot po maslu. Že pada mrak na sotesko Pasice, ko si z zdravnico Franjo umivava roke za operacijo. Lida se ubada z instrumentarijem, bolničarja Danilo in Jože pripravljata ranjenca na operacijo. Operativni poseg v ustrezni narkozi poteka brez večjih težav. Raztrgano tkivo odstraniva, drugi organ malo obreževa, v rano vstaviva trak in jo spneva le z nekaj šivi. Po krajšem prizadevanju zdaj uspe tudi uvesti cevko po naravni poti v mehur.«

Ste tega pacienta še kdaj srečali?

»Dosti let pozneje, ob srečanju preživelih ranjencev in osebja bolnišnice Franje, je k meni pristopil mož zrelih let: ‘Jaz sem tisti, ki ste ga operirali …' Gledal sem ga, kimal, kot da se spominjam včerajšnjega dogodka, a spominov in dogodkov nikakor nisem mogel povezati. Tako se mi pogosto dogaja na srečanjih: poslušam, pritrjujem, a si ne drznem kaj dodati. Tokrat pa je pristopila ranjenčeva žena in me rešila negotovosti: ‘Veste, tudi otroka imava …'«

Kako pa ste se vozili nazaj na štab? Je bilo spet nevarno?

»Po tisti operaciji sem prenočil v postojanki. Drugega dne spet sedem na motorno kolo in med potjo povprašam na Komandi mesta Cerkno, kako je na cesti Idrija–Želin–Spodnja Trebuša, ali so kje opazili sovražnika. ‘Nič, danes je vse mirno. Včeraj dopoldne pa je močno zavarovana nemška kolona s tankom v zaščitnici peljala tovor živega srebra iz Idrije mimo Želina, Reke, Podkojce na železniško postajo na Grahovem. Vračala se je popoldne.' – ‘A tako!' Ko se bližam Želinu, zaostrim čutila. Kakih sto metrov pred križiščem ustavim, opazujem in prisluškujem. Nič sumljivega ne zaznam, vendar zapeljem skozi križišče s hitrostjo, kolikor jo dopusti oster ovinek, prek mostu in zavijem pri prvem odcepu na desno v vasico Reko. Rad bi se zahvalil vaščankam za uspešno ‘partizansko pantomimo'. Vasica prvi hip sploh ne kaže znakov življenja. Najprej opazim skozi okensko šipo otroško glavico. Kličem ljudi, za otroško se pojavi še materina glava. Žensko pregovorim, da pride na dvorišče, pridružita se ji še dve sosedi. Povem jim, da sem včeraj vozil tod mimo in da so mi žene z opozorilnimi znaki rešile življenje. Sežem v torbo in izvlečem dve tablici čokolade, ki sta pred kratkim padli z neba. Ženske molčijo. Ko mi pogled ošine močno napet popek tretje žene, sežem še enkrat v torbo: ‘Tole bo vašemu prišlo prav,' ponudim ji cucelj, najmanjši preostali delček zaloge iz neke ‘osvobojene' lekarne. Zdaj se oglasi najzgovornejša: ‘Ui ste pa an čudn partezán, imate čo'rna bráda, úoste se z matúorjem u nímšk kalúon. Zdej nam pa še šejnke dajete, ka ih ni ‘nkúod'or za dabit.'« Hitim, dokler je cesta prazna.«

Doktor Volčjak, z vašimi besedami smo obudili spomin na čase pred sedemdesetimi leti. Kako drugačni so bili!

Avtorjev pripis.

Da ne bo nesporazuma: ta pogovor je seveda »umišljeni intervju«, nastal je z uporabo kapitalnega zbornika Partizanska bolnica Franja, ki ga je uredil in delno napisal dr. Viktor Volčjak, izdal pa Mestni muzej Idrija, 1983.