Tu bo poslej tvoj dom, tu boš delala

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. oktober 2013 / 23:00

Kaj imata skupnega doktorja Viktor Volčjak in Franja Bojc? To se ve: Partizansko bolnico Franjo, ki jo je doktor Volčjak ustanovil in poimenoval po svoji kolegici. Bila sta tudi istih let (oba rojena 1913), poleti 1944 pa skupaj po krivem obtožena in podvržena mučnemu zasliševanju … Franja Bojc Bidovec (1913–1985), zdravnica

Začniva z vašim prvim srečanjem z bodočo bolnišnico … Kako je bilo, ko ste 2. januarja 1944 prišli v Cerkno in se prvič srečali z doktorjem Viktorjem Volčjakom?

»Bilo je že drugo novoletno jutro, ko smo prišli ob šestih v vojašnico v Cerknem. Ob zgodnji uri je vladal še povsod mir in nekaj ur smo čakali, da se je prikazal brkat in bradat mož strogega videza, a blagih oči. Bil je doktor Volčjak. Pozdravil nas je in nas odpeljal v hotel Porezen, da si odpočijemo. Kakšno razkošje po osemnajsturni hoji! Celo okopala sem se. Ker mi je ostajalo do kosila še nekaj časa, sem si ogledala prijazno mestece. Obedovali smo v vojašnici. Tam sem spet srečala doktorja Volčjaka, ki mi je šepetaje zaupal, da grem po kosilu z njim naprej. Pred hotelom naju je čakal zapravljivček z medicincem Petrom, zalim mladim partizanom, ki sem ga bila spoznala že v Ribnici, ko mi je vozil ranjence iz bojev za Turjak. Kako majhen je ta svet! Bil je drzen voznik. Kolesa so zadrdrala po cesti in cestni vogali so kar švigali mimo nas. Ob mali deroči vodi smo se vozili proti hribom in ves čas me je bilo strah, da bomo zavozili s poti, da se nam bo snelo kolo, da se bomo prevrnili. Med potjo je bilo izrečenih le malo besed, vse je bilo zavito v skrivnost. Nemara je zahtevala to konspiracija pri delu s partizanskimi bolnišnicami. Mene je hudo dajala ženska radovednost, a sem se premagala in molčala tudi sama. Pri enonadstropni rdeči hiši z žago smo stopili z voza in se vzpeli po strmem bregu do dveh kmečkih domačij. Doktor Volčjak je stopil v prvo. Gospodinja je bila srednjih let, imela je nekoliko zagrenjen obraz, ki pa se ji je zvedril takoj, ko je zagledala zdravnika in Petra. Mene je seveda vprašujoče pogledala, zanjo sem bila nova. To je naša doktorica Franja, me je predstavil Volčjak. Poslej bo večkrat pri vas. Gospodinja me je še enkrat ocenjujoče pogledala. »Tako nobel in drobcena je,« je rekla. Drobna sem bila zares. In v plašču iz kamelhara z velikimi žepi na zadrgo tudi gosposka na pogled, posebno med partizani in kmečkimi ljudmi.«

Kako pa ste doživeli prvo srečanje z bolnišnico in ranjenci?

»Tu bo poslej tvoj dom, tu boš delala, je nekam slovesno rekel doktor Volčjak. Ranjenci, bilo jih je kakih deset, so v en glas odgovorili na pozdrav. Doktor Volčjak me je predstavil in jim povedal, da bova poslej skrbela zanje z doktorjem Kleinom, ki še pride za menoj. Po obrazih bolničark in ranjencev sem lahko presodila, kako priljubljen je in kakšno veljavo ima med njimi doktor Volčjak. In vedela sem, da se bom morala zelo potruditi, da ga bom dosegla. Pa nisem imela sreče, zataknilo se mi je že ob prvem stiku z bolniki. Z doktorjem Oražmom sva včasih že po vonju, ki sva ga zaznala ob bolniku, postavljala diagnozo za nekatere bolezni, kakor sta na primer davica ali griža. Seveda te vonjave niso prijetne, bolezni in rane spremljajo gnoj, smrad in trpljenje. Lepi in vzvišeni so ranjenci na spomenikih, kjer so uliti v bron, ali v junaških pesmih, kjer jih slave rime. Zdravnik vidi le prizadet organizem, razpadajoče tkivo, ki ga poskuša iztrgati smrti in vrniti življenju, trpečega človeka, ki mu, kolikor more, lajša bolečine. Vonj, ki spremlja gnojne rane, je zanj povsem naraven in razumljiv, zato sva ga z doktorjem Oražmom prav po ribniško poimenovala duhec. Tako zelo mi je prišel v navado, da sem z njim postavila diagnozo ob prvem ranjencu, ki je imel zaradi strelnih ran zagnojeno medenično kost in stegnenico. Tu je pa duhec, sem rekla. Tisti hip sem se zavedela napake, a je bilo že prepozno. Pogleda dveh bolničark sta me kar prestrelila. Izraza seveda nista poznali niti njegovega pomena in sta ga občutili kot grajo. V svoji drugi partizanski bolnišnici sem začela slabo in dosti truda je bilo treba in nekaj časa je moralo preteči, da sem popravila slab vtis.«

Z doktorjem Volčjakom sta ostala skupaj le kratek čas, a bil je lep čas?

»Najti pravi stik z ljudmi, zbujati zaupanje pa od vsakega zahtevati, da opravlja svoje dolžnosti, je včasih težko. Doktor Volčjak je to znal. Ko smo oskrbeli ranjence in se sestali z osebjem, so se zbrali okoli njega kot prava družina. Bilo jih je osem, sami kmečki fantje, nekateri med njimi že stari partizani. Z doktorjem Volčjakom jih je še posebej družil spomin na dni, ko so gradili prvo barako v soteski. Zadovoljstvo jim je sijalo z obrazov, ko smo se menili, kako bodo zgradili še eno manjšo s prostorom za operacije. Bo meni, drobceni ženski, uspelo utrditi podobno veljavo, sem se spraševala. Bom znala voditi vsa ta dela? Bom zmogla kirurške posege pri ranjencih, ko nisem bila za to posebej usposobljena? Bilo me je kar malo strah. Ko smo se vračali v Cerkno, je bil doktor Volčjak bolj zgovoren. Videla sem bolnišnico in prehodila pot do nje, zato mi je lahko opisal težave, ki me čakajo pri delu. Govoril mi je o konspiraciji, ki se je je bilo treba držati. Bolnišnice nihče ni smel omeniti pred nikomer, niti ne pred kmeti, ki so vedeli, da so v soteski ranjenci. Pripovedoval mi je o oskrbi, za katero sta bila odgovorna terenska odbora v Novakih in v Cerknem, a se bo morala prilagajati potrebam in možnostim. Doktorju Volčjaku so zaupali druge dolžnosti, odšel je za šefa sanitete pri korpusu …«

Poleti 1944 se je vaše vodenje bolnišnice zapletlo. Zakaj?

»V bolnišnici Franji sem imela težave s komisarjem. Ker ni znal ali ni zmogel vseh svojih dolžnosti, mi je bil kaj malo v pomoč. Delo je moralo biti opravljeno, če naj bi življenje v bolnišnici teklo, kakor je treba, zato sem morala pogosto poleg zdravniških prevzeti tudi obveznosti, ki so sodile na komisarjevo področje. Ob evakuaciji ranjencev je izgubil živce, pa sem morala sama poskrbeti še za zavarovanje in konspiracijo, ko sem podpisala nekomu dovolilnico, je bil pa užaljen, ker je bilo na njej moje ime. Prepričan je bil, da mu jemljem ugled. V marsičem se nisva strinjala, hudo sva si prišla navzkriž zaradi njegovih metod zasliševanja kulturnika, vendar nikoli nisem razmišljala o teh nesoglasjih, ker me je preveč zaposlovalo delo. Kakor se je izkazalo pozneje, pa je naš komisar dosti tuhtal in komaj čakal priložnost, da mi pokaže svojo moč.«

Z doktorjem Volčjakom sta bila obtožena hudih reči in odvedena na preiskavo. Kako je bilo?

Poleti so naju z doktorjem iz korpusa obtožili hudih stvari. Delila sva podobno usodo, saj so nama očitali enake grehe in naju hkrati tudi oprostili obtožb, vendar nimam pravice govoriti v imenu obeh. To so hude preizkušnje. Kako jih je prenesel in kakšne sledi so mu pustile, ve doktor zase le sam. Mene niso zlomile. Niti za trenutek se nisem prepustila obupu, ves čas sem bila prepričana, da resnica mora priti na dan. Nisem pa prenesla krivice brez bolečin, še danes vem za brazgotine, ki mi jih je pustila v duši.«

Kako ste v sebi doživljali to mučno zadevo?

»Takrat sem prehodila drugo partizansko kalvarijo. Še zmeraj sem občutila strahote prve na Travni gori, še zmeraj nisem prebolela bratove niti sestrine smrti, pa se je že zgrnilo name novo trpljenje. Bilo je toliko hujše, ker so mi ga prizadejali naši, tisti, ki sem verjela vanje, ki sem jim skušala pomagati po svojih močeh. Kalvarija se je začela julija, ko so me vodili od oddelka do oddelka, od pograda do pograda in pozivali ranjence, naj povedo, kaj mi imajo očitati, naj naštejejo vse moje napake. Z vsakega pograda je strmelo dvoje začudenih oči. Ranjenci so bili osupli, zmedeni, prestrašeni. Vedeli so za skrb, ki sem jim jo posvečala, pa so odgovarjali po svoji vesti. Dobro nas zdravi. Zelo skrbi za nas. Zadovoljni smo, da smo tu, zakaj bi ne bili? Komisarju odgovori niso bili všeč. Nemara je pričakoval, da bo nabral kup obtožb in postregel z njimi tistim, ki so pripravljali obtožnico. Neuspeh je bil kaplja pelina v zmagoslavje, ki ga ni mogel skriti. Na vsej tej dolgi poti od oddelka do oddelka je jahal konja in posmehljivo pogledoval name, ki sem hodila zraven peš. Vedela sem, kaj bi bil rad, v očeh je imel zapisano, pa sem ga poučila, da se je o meni zmotil v vsem. Misliš, da bom poskušala pobegniti, sem rekla. Ali da bom obupala in se pokončala sama? Nič takega se ne bo zgodilo. Vztrajala bom, dokler ne pride vsa resnica na dan. Nekaj si je že slišal od ranjencev.«

Po preiskavi v bolnišnici in njenih dislociranih oddelkih so vas odvedli na štab korpusa. Kako je bilo takrat?

»Najtežje me je še čakalo. Zadnje dni julija so me z oboroženim spremstvom odgnali iz bolnišnice Franje na sedež korpusa. Spremljala sta me dva tovariša iz našega osebja s puškama na ramah in s pištolama za pasom, kakor se spremljajo obtoženci. Na brvi sem še zadnjikrat s pogledom objela grapo, ki sem jo tako vzljubila in ji posvetila toliko naporov in dela. Z roko sem poslala sodelavcem še zadnji pozdrav, potem pa zbrala vso voljo, da sem se premagala in zadržala solze. Pot je bila dolga in utrujajoča, a me tokrat vsaj nihče ni spremljal na konju. Vsi trije smo hodili peš, čas pa smo si krajšali z lahkotnim pomenkom. Na korpusu me niso vtaknili v zapor, kot sem se bala. Ves čas sem svobodno živela na sanitetnem oddelku in delala v ambulanti, le javnemu tožilcu sem morala biti na voljo, da me je zasliševal. Kakšno strahotno obtožnico je sestavil! Očital mi je, da sem z netovariškim odnosom do osebja in ranjencev povzročila v upravi razdor, pri ranjencih pa strah, da bi bili še kdaj ranjeni in poslani v našo bolnišnico. Ker sem vztrajala, da se dosledno izpolnjujejo navodila političnega vodstva, naj vise ob naši zastavi zastave vseh treh zaveznikov ali pa samo naša, me je v imenu nekaterih gorečnežev, ki so hoteli vsiliti le sovjetsko, obtožil omalovaževanja zavezniške zastave. Očital mi je, da se nisem v zadostni meri zanimala za potek zdravljenja, da nisem spraševala ranjencev, kako so zadovoljni z zdravljenjem, s hrano in z bolniškim osebjem. Končno mi je očital še, da sem politkomisarju bolnišnice jemala avtoriteto.«

Bistvo tiste mučne preiskave ste doumeli šele po vojni. Kaj ste ugotovili?

»V letih po vojni se mi je razkrilo nekaj resnic, ki jih takrat še nisem slutila. Zato danes vem: tako se včasih sestavljajo obtožnice, ki jim botruje želja, obsoditi nekoga, pa naj je kriv ali ne, ko preiskovalca ne vodi pot k resnici, ampak postavlja besede tako, da vsaka kar najbolj bremeni obtoženca. Ena od metod je bilo posploševanje. Negodovanje namestnika divizijskega komisarja, da ga nismo obravnavali, hranili in negovali, kakor bi ga bili po njegovem morali zaradi visokega položaja, in njegovo razpoloženje, da bi se v tako bolnišnico ne vrnil rad, je bilo prikazano v obtožnici kot nezadovoljstvo vseh ranjencev, kot strah slehernega, da bi se moral še kdaj zdraviti v Franji. Razhajanje s komisarjem Dušanom zaradi njegove nedelavnosti, zaradi zanemarjanja dolžnosti in surovega zasliševanja kulturnika pa je bilo označeno kot razdor v upravi. Tako razmišljam danes, ko listam po obtožnici in po zapisnikih o zasliševanju. Takrat sem vedela samo za krivico, ki so mi jo prizadeli. Ob nepristranskem pravnem postopku bi se bila obtožnica že prvi dan sesula kot hišica iz kart, jaz pa sem dokazovala svojo resnico dolga dva meseca.«

No, na koncu se je septembra 1944 vse dobro izteklo, vrnili ste se v bolnišnico in nadaljevali delo. Kakšen pa je bil zadnji dan v Franji, kdaj ste jo zapustili?

»V noči s petega na šesti maj sva s Frenkom z avtomobili zvozila ranjence v osvobojeno Gorico. V obeh vojaških bolnišnicah je ostalo še dosti domačih strežnikov, medicinskih sester in zdravnikov, vendar smo morali zaposliti tudi naše osebje. Domačini so se vračali po opravljenem delu domov, naši so smeli v mesto le z vojaško dovolilnico. Nemara sem bila v tistih dneh prestroga, pri nekaterih že kar osovražena upravnica. Premalo sem razumela, da si mladi žele sonca, ki so ga v grapi pogrešali in ki je v Gorici tako razsipalo s svetlobo in toploto, da je svoboda zanje vrvež prijaznega mesta, sprehajanje po ulicah in pesem in smeh. Drugače je bilo z ranjenci. V prostornih sobah z velikimi okni, skozi katera je v obilju lila sončna svetloba, sem pogrešala pisane bolniške srajce, ki smo jih šivali iz rumenih, oranžnih, zelenih in rdečih padal, pogrešala sem naše pograde in rjuhe. Tu je bilo vse belo, prostrano, in ljudje so se zdeli odmaknjeni. Pa tudi ranjenci so se spremenili, niso bili tako zgovorni kakor v grapi, ne tako zaupljivi. V očeh sem jim brala žalost, negotovost, skoraj strah. V sobici z dvema posteljama, ki je imela okno na vrt in je bila zato še posebno prijazna, sta ležala Mirko in Janezek, naša najmlajša ranjenca. Našla sem ju objokana. Kaj je z vama? Pošlji naju nazaj v grapo, je med ihtenjem bruhnilo iz Janezka. Tu bova umrla. Vse je tako čudno, tudi bolničarji so se spremenili. Dolgo sem sedela pri njiju, preden sem ju potolažila. Janezkova slutnja se je uresničila, čez kakih deset dni so ga pokopali v osvobojeni Gorici, Marko pa je ozdravel in še zmeraj rad prihaja na srečanja v našo grapo. Le nekaj dni sem ostala v Gorici, pa so me že poklicali v Trst. Vojna je bila končana, partizanska leta so bila za nami, življenje v svobodi pa je steklo z naglico, ki so se ji nekateri težko privajali. Vsem se je mudilo in dogodki so se odvijali kakor v starih nemih filmih, kjer igralci samo tekajo. Tako je bilo v Trstu, tako je bilo v Beogradu in kasneje v Ljubljani …«

Draga in spoštovana doktorica Franja, svojimi besedami smo obudili spomin na čase pred sedemdesetimi leti. Kako drugačni so bili!

Avtorjev pripis. Da ne bo nesporazuma: ta pogovor je seveda »umišljeni intervju«, nastal je z uporabo avtobiografske knjige Ni neskončnih poti; napisala jo je Franja Bojc-Bidovec kot pisma svojemu sinu, izdala založba Borec, Ljubljana 1984.