Se bo kamniška majolika dvignila iz pepela?

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. oktober 2013 / 10:27

Mineva že peto leto, odkar so v Kamniku nehali izdelovati tako znane in priljubljene majolike. Slikarjev, ki še obvladajo podglazurne poslikave in značilno kamniško motiviko, je manj kot prstov ene roke, da pa se znanje le ne bi pozabilo, si prizadeva tudi Irena Radej, ki je majolike ustvarjala kar 32 let. Pred dnevi je tako predstavila svojo knjigo, prvo tovrstno pri nas.

Kamnik – Knjiga Poezija čopiča, ki govori o podglazurni poslikavi in kamniški keramiki, je nastajala leto dni, gre pa za prvo knjigo, ki podrobno govori o določeni tehniki v keramiki. »Večina knjig zaobjame vse procese, pri tem pa se izgubijo dragoceni drobni podatki o kakšni tehniki. Ker pa sem bila sama kar 32 let vpeta v zgodbo kamniške keramike, sem velik poudarek namenila tudi temu. Kljub 153-letni tradiciji zapisov o keramičnem ustvarjanju v Kamniku skorajda ni. S to knjigo sem želela doseči, da se ohrani zapis o našem delu, da se ohranijo osnove o podglazurnem slikanju, ki smo ga uporabljali v kamniški delavnici. Glede na to, da je delavnica zaprta že peto leto, je obstajala bojazen, da se to znanje pozabi. To sem želela preprečiti, hkrati pa koga navdušiti za to lepo delo,« pravi Kamničanka Irena Radej, ki se je specifičnih poslikav, tako značilnih za kamniške majolike in drugo keramiko, naučila že kot mlada štipendistka podjetja Eti, v katerem je ustvarjala vse do zaprtja.

In katere so značilnosti podglazurnih poslikav in kamniške keramike? »Značilnost je uporaba pigmentov – kovinskih oksidov – na enkrat žganem keramičnem izdelku, ki mu rečemo biskvit. Ko je izdelek poslikan, ga namočimo še v glazuro in ponovno žgemo. S tem fiksiramo pigmente na črepinjo in jo zaščitimo pred zunanjimi vplivi, izdelek dobi lep sijoč izgled. Za kamniško delavnico je značilna kamniška majolika, poslikana z motivom grba na sredini in zaključena s pavi ali barokom. Značilen za kamniško delavnico je tudi rumeno rjav rob izdelka in prekrivanje tudi petih barv. Tega smo se držali pri poslikavi etnoloških izdelkov, pri bolj splošnih oblikah izdelkov pa smo si dovolili malo več svobode, seveda pa nismo zanemarili druge značilnosti kamniške keramike – to je keramične poteze. Keramična poteza je čista, gladka in je nikoli ne poprav­ljamo,« pravi Irena Radej, ki svoje znanje rada prenaša tudi na številnih delavnicah in dogodkih, pri čemer pa opaža, da je večina, ki se sreča s tovrstnimi poslikavami, sprva navdušena, nato pa razočarana. Potrebnih je namreč več mesecev, če ne celo let vaje, da so poslikave podobne tistim, kakršne predstavlja v knjigi.

»Ob zaprtju delavnice sem se povezala z Medobčinskim muzejem Kamnik. Z Zoro Torkar sva naredili pregled in vse, kar je muzej lahko sprejel, smo oddali v muzej. Tako je bil v muzej odpeljan lesen kolovrat za oblikovanje biskvita, celotno delovno mesto slikarja, predvsem pa so v muzeju dragocene predloge, ki jih je v kamniško delavnico nosil Božo Račič. Treba je vedeti, da tudi v sami delavnici in tovarni niso imeli nobenega arhiva. Leta 1978, ko sem prišla v službo, so imeli samo vzorce, ki so bili povečini poškodovani in so zato ostali v podjetju. Kot bi ne bilo nobene zgodovine! Ima pa praktično vsaka hiša v Kamniku kak naš izdelek. Veliko ljudi govori, da je treba kamniško majoliko ohraniti, jo obuditi in podobno, vendar nihče ničesar ne stori. Tudi jaz nimam možnosti za izdelavo keramike doma, zato pa sem imela možnost napisati to knjigo in tako poskusiti ohraniti del identitete vsega slovenskega naroda, saj lahko brez skromnosti rečem, da je bila kamniška majolika velikokrat ambasador Slovenije. Mislim, da ni celine, kjer bi se ne dalo najti naše majolike. Ali jih bomo v Kamniku še kdaj izdelovali – ne vem,« pravi ena najglasnejših pobudnic ohranitve tovrstne kulturne dediščine in sklene svoje razmiš­ljanje: »Mislim, da je moje delo z izdajo knjige zaokroženo. Čas bo pokazal, ali se bo majolika dvignila iz pepela v Kamniku ali pa kje drugje v Sloveniji.«