Stoletni Igor Torkar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Zanimivosti / / 13:11

V nedeljo je minilo že sto let, odkar se je 13. oktobra 1913 v Kostanjevici na Krasu rodil Boris Fakin, slovenski javnosti bolj znan kot Igor Torkar, umetnik pisane in govorjene besede.

Poljane – Izkazal se je v vseh književnih zvrsteh – poeziji, prozi, dramatiki in esejistiki. Zgodba za knjigo je bilo tudi njegovo burno življenje. Oče je bil učitelj, ki se je pred nasiljem italijanske oblasti umaknil v Kraljevino SHS, v Maribor, Ribnico in naposled v Ljubljano, kjer je Boris hodil na Poljansko gimnazijo, njegov razrednik pa je bil vseh osem let prof. France Koblar, gorenjski rojak iz Železnikov. Po maturi je študiral na kemijskem oddelku Tehniške fakultete in diplomiral 1942.

Kot študent je postal soustanovitelj Slovenskega kluba, društva levičarskih in hkrati slovensko usmerjenih študentov, zbranih okrog glasila »1551«. Geslo kluba je bilo: »Ne Moskva, ne Rim, Ljubljana!« Kar je pomenilo: »Ne komunisti, ne klerikalci, temveč Slovenci!« Avgusta 1941 se je poročil z Vido Lojk, kasnejšo akademsko slikarko Vido Fakin, novembra 1943 se jima je rodila hči Mojca. Med vojno je postal sodelavec OF; ko je čakal na zvezo, da bi odšel v partizane, so ga domači sodelavci okupatorja izdali in konec leta 1943 so ga Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau (bil je tudi v Sachsenhausnu), kjer je dočakal konec vojne. Po vrnitvi se je zaposlil na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo, bil najprej referent in potem glavni direktor za kemično industrijo Ljudske republike Slovenije. Aprila 1948 pa je bil nenadoma aretiran in na dachauskih procesih obsojen kot gestapovski agent na šest let zapora s prisilnim delom, na zaplembo vsega premoženja in izgubo državljanskih pravic. Po pritožbi so mu kazen zvišali na 12 let. Štiri leta in štiri dni je nato dejansko prebil v ječah (od tega 18 mesecev v samici). Leta 1952 so ga pogojno izpustili. Dve leti ni dobil službe, prepovedali so mu tudi objavljati. Leta 1954 je dobil službo na Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes ALUO), kot docent in kasneje profesor za predmet Tehnologija slikarskih, kiparskih in grafičnih materialov. To je delal do upokojitve 1976. – Če mi vsega tega ne bi sam povedal, bi nikoli ne pomislil, da je bil po stroki kemik, javno je namreč deloval predvsem kot književnik in publicist, kot človek umetnosti, ki se kar naprej in upravičeno obrega nad politiko. Ta ga je zapirala, potem rehabilitirala, predsednik Kučan mu je naposled (1999) podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije, »za življenjski literarni opus in zvestobo slovenstvu«. Prešernove nagrade za življenjski opus mu niso privoščili. Umrl je na prvi dan leta 2004 v Ljub­ljani.

Kraševec Torkar se je na poseben in ustvarjalen način povezal tudi z Gorenjsko in Gorenjci. Zapeljala ga je Poljanska dolina, najprej kot letoviščarja in vikendaša, nato kot gledališkega mentorja Poljancev, s katerimi je ustvaril legendarnega Raubarskega cesarja. Bil je tudi velik simpatizer Gorenjskega glasa, gost dveh Glasovih prej, intervjuja v Snovanjih, o njem smo pisali v številnih člankih. Njegovi življenjski zgledi in dela nas še vedno navdihujejo.