Če je volja, je tudi pot

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: Rekreacija / / 22:16

»Če želim biti fit pri sedemdesetih letih, moram danes nekaj narediti za to,« pravi Tina Žarki, 47-letna ultramaratonka, ekstremna rekreativna kolesarka, mama … Zaljubljena v šport. Svoje navdušenje nad gibanjem želi prenesti tudi na druge.

Šenčur – Nekateri Tino Žarki poznajo kot tekačico, drugi kot kolesarko, uživa na rolerjih, v hribih … »Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da mi je vseeno, kaj delam zunaj – pomembno je le, da sem zunaj.« Športno rojstvo se je zgodilo pri tridesetih letih, ko ji je sestra predlagala, da bi skupaj tekli. »Kupila sem superge, čeprav mi tek ni bil blizu.« A ji je zlezel pod kožo in nekajkilometrske razdalje so se podaljšale do ultramaratonske (75 kilometrov).

Pred šestimi leti je prvič prevozila kolesarski maraton Velika Franja, s sposojenim kolesom in »allstarkami« na nogah. »Saj nisem vedela, v kaj se podajam. V kolesarstvo se nisem nikoli poglabljala. Škoda se mi je zdelo tekaških superg, 'allstarke' pa so bile edina primerna obutev, ki sem jo še imela. Mogoče mi je ravno ta naivnost dala moč, da se nisem obremenjevala.« Začudenih pogledov na startu namreč ni manjkalo. V cilj je prispela zadnja, občutek po premagani razdalji pa je bil vrhunski, se spominja Tina. Legendarni športni copati so še vedno del njene kolesarske oprave, postali so njen zaščitni znak. »Z njimi čutim pedala. Dajejo mi občutek svobode – spominjajo me na obdobje uporništva … (smeh) Z njimi ohranjam občutek, da sem rekreativka. Tega občutka nočem izgubiti.«

Najtežji preizkušnji

Poškodba gležnja (trojni zlom z izpahom) pri teku pred štirimi leti je njeno življenje obrnila na glavo. »Iz super aktivnega življenja sem padla v super pasivnega. Ravno ko sem nameravala stopnjevati gibanje. Poleg tega sem ugotovila, da sistem ne deluje tako, kot sem si želela. Rehabilitacijo sem dobila šele čez en mesec in pol, jaz pa sem svoje življenje želela čim prej nazaj.« Razgibavanje je vzela v svoje roke, z berglami in športno trmo se je podala tudi na Sveti Primož nad Kamnikom. »Z rehabilitacije v Strunjanu sem se potem že lahko odpeljala s kolesom.«

Na zlom jo spominjajo tudi vijaki in ploščici v gležnju, zaradi katerih se izogiba daljšim tekaškim razdaljam, pri kolesarjenju pa ne predstavljajo ovire. Lani je na dirki Bikepacking race v 77 urah prevozila dobrih tisoč kilometrov okoli Slovenije in premagala 14.500 višinskih metrov. »Bila sem noro utrujena, ampak neizmerno srečna.« Uresničila je željo, s katero se je na pot podala že leto prej, zaradi poškodbe roke pa je vzdržljivostni izziv morala zaključiti pred ciljem. »V resnici si nikoli nisem mislila, da zmorem kaj takega. Na tej dirki sem videla, kako pomembna je glava. Ta poganja vse. Če pa razmišljaš, kako te boli koleno, te bo bolelo še bolj.«

Vse je v glavi

Z letošnjim letom je naredila nov korak na poklicni poti. »Pri tem nisem bila tako odločna kot pri športu. Vedno se je oglašal dvom 'kaj pa, če …'« Odločila se je, da zapusti »cono redne zaposlitve« v marketingu ter se posveti rehabilitaciji in masažam po poškodbah, s čimer se je sicer ukvarjala že dotlej. »Delati z ljudmi, jim pomagati, jih motivirati, nasmejati, sočasno razgibati in jim vliti voljo za naslednji dan, teden, mesec in jim polepšati kakovost življenja, je najlepše, kar lahko dam.« Na samostojni poti, imenovani Športina, načrtuje tudi organizacijo aktivnih dnevnih izletov – pohodniških in kolesarskih, rolanje, supanje …, prav tako za gibanje želi navdušiti s svojimi doživetji, o katerih pripoveduje na športno-motivacijskih predavanjih. »Saj ni treba, da greš do ekstrema. Pri meni je pač tako, da to počnem 'na polno'. Od nekdaj sem bila pozitivna strastna divjakinja, ki je izstopala iz povprečja. V športu uživam, ne obremenjujem se s številkami. To ljubezen in pozitivo želim približati tudi drugim. Za spremembe ni treba, da je prvi januar. Tudi ni treba imeti vrhunske opreme. Nobene dobre superge ti ne bodo pomagale hitro teči, nobeno dobro kolo hitro odpeljati razdalje, če ne boš imel volje. Če je volja, je tudi pot – in šele ko greš iz svoje cone udobja, lahko ugotoviš, česa si sposoben. Vse je v glavi … Tudi sama sem potrebovala skoraj deset let, da sem doumela pomen teh besed.«

O svojih prihodnjih podvigih se v pogovoru med Šenčurjem in Visokim ni razgovorila. »Načrte raje zadržim zase, ker so sicer pričakovanja in pritiski okolice … Raje presenetim.« (smeh)