Več kot le ena duša je v njej

Ljubezen je splavala po vodi, 2. del

»Ko sem odprla vrata, sem obstala. Na blazinah, med kavči, ki so jih obkrožali, sta ležala mama in Marko in se natepavala. Kaj naj rečem drugega? Videti rit stare babe, ki suva proti mlademu moškemu telesu, ni ravno prijetno. Če je to tvoja mama, pa sploh. Sploh me nista opazila … Šele ko sem ju začela zmerjati in kričati, sta prenehala.«

Eva je na tem mestu za nekaj trenutkov umolknila. Spomini na tiste trenutke so morali biti res nekaj groznega. Ko je spet spregovorila, ni nadaljevala tam, kjer je prej končala, ampak je preskočila na sedanjost.

»Včasih se na kakšnem seminarju med odmori ob kavi pogovarjamo vse sorte. Kdaj pa kdaj beseda nanese tudi na vaši knjigi. V glavnem ne verjamejo, da so se vse tiste reči, o katerih pišete, nekoč res dogajale. Nekoč se je kresala debata, ali je možno, da ti mama spelje fanta oziroma da se oče zaplete s tvojo punco. Smeha in vulgarnih opazk je bilo toliko, da sem raje vstala in se umaknila. Čez čas se mi je pridružil neki fant in me vprašal, zakaj sem vstala in šla. Povedala sem mu, da mi je šlo ob vsem norčevanju na bruhanje. Začela sva se pogovarjati in kar naenkrat mi je, ne da bi ga prosila, sam od sebe povedal, kako je izgubil dekle. Zapeljala je njegovega očeta, da se je ločil, odselil, se poročil s tem dekletom, ki je kmalu po poroki rodilo otroka. Morda tudi njegovega … Ko se je to zgodilo, se je začela do očeta grdo obnašati, njemu pa pošiljati sporočila, da ji je žal, da ga je zapustila.

Nisem mu povedala svoje zgodbe, ker bi potem vse skupaj delovalo preveč patetično in pocukrano. Se mi je pa revež v dno srca zasmilil. Videla sem, da je imel tisto dekle rad – in kdo ve, kakšno neumnost bo še naredil, če bo tiščala vanj, ga dražila in ponovno vabila v svoj objem. Bolelo me je tudi, kako brez empatije so ljudje, ki jim gre v življenju kot po maslu. Na račun tistega, česar niso doživeli sami, se za povrh še norčujejo. Packi.

Pa da se vrnem: ko se mi je zgodila fantova in mamina prevara, sem bila čisto na tleh. Pomislila sem celo na samomor. Podob, ki so se zarile v možgane, nisem mogla izbrisati. Videti mamo golo in še sredi seksa je nekaj tako ogabnega, da bolj ne more biti. Začasno sem se preselila k očetovi mačehi. Bila je precej verna, malo tudi sitna, a me je pustila pri miru, za kar sem ji bila zelo hvaležna. V meni je pa glodalo in glodalo. Kako si pomagati, pa je bilo vprašanje, na katerega nisem vedela odgovora. Naša družina je bila in je pravzaprav še zmeraj preveč znana, da bi tvegala z izpostavljanjem pri kakšnem psihoterapevtu, ki bi verjetno tako ali drugače poznal moje starše.

Na internetu sem slučajno odkrila blog nekega dekleta, ki se ji je zgodilo podobno kot meni. Pisala sem ji in potem sva šli na kavo. Zelo mi je pomagala. Poznala je še nekaj drugih žensk, ki se jim je zgodilo podobno. Zdelo se mi je čisto nemogoče, da nas je toliko. Veliko smo se pogovarjale, a nismo prišle do kakšnega končnega zaključka. Kaj pade na pamet odraslim, zrelim ženskam, da speljejo hčeri fanta, mi še danes ni jasno.

Prek Neje in njenega bloga sem spoznala Karlo. Bila je nezakonski otrok, njena mama pa je bila v sedemdesetih letih negovalka neke ženske, ki je imela mišično distrofijo. Družina je bila zelo premožna, vsega so imeli na pretek. Mož te bolnice pa se še potem, ko mu je žena umrla, ni mogel ločiti od Karline mame. Prihajal je na obiske in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta poročila. Medtem je Karla diplomirala in njene tihe simpatije do maminega zaročenca so nekega dne, ko sta bila sama, izbruhnile na dan. Gospod je bil na lastno željo prestavljen na predstavništvo v tujino, Karlo je vzel s seboj, njeni mami pa sta na mizi pustila le poslovilno pismo, v katerem sta ji pojasnila, zakaj sta zbežala. Nekaj časa, dokler se tridesetletna razlika v starosti še ni poznala, je še šlo … A danes, ko jih ima on krepko čez devetdeset, ona pa šestdeset, si lahko predstavljate, kako trpi. Že malo nasilni starec ji ne dovoli niti dihati, ves čas jo ima na vrvici. Če bi odšla, bi jo razdedinil, tega se pa na smrt boji.

Skratka, ko sem slišala to in še mnoge druge zgodbe, sem počasi zacelila tudi svoje rane. Nazadnje sem ugotovila, da sem jo še dobro odnesla. Bilo bi lahko veliko slabše, če bi imela z Markom družino … Vrgla sem se v študij, diplomirala kot najboljša v letniku, se zaposlila, ves čas pa sem razmišljala o lastnem poslu. Moj značaj je malo poseben in je skregan z vsakršno hierarhijo. S pomočjo dediščine, ki sem si jo dala izplačati, sem potem ustanovila podjetje, zaposlila nekaj mladih ljudi, ki so bili pripravljeni za dobro plačilo tudi krepko delati in kot vidiš, danes sem srečna, nič mi ne manjka, celo nevoščljivi so mi!«

Vseeno me je zanimalo, ali je še kdaj poskusila srečo. Skomignila je z rameni.

»Še, seveda! A kaj, ko je rana v moji duši tako velika, da ''požre'' vsako ljubezensko zvezo. Če ne prej, pa takrat, ko gre bolj zares. Imela sem fante za eno noč, na telefonski klic, z nekaterimi sem se družila po mesec, dva, tudi malo več kot pol leta. A ni šlo. Eni se ustrašijo, ko vidijo, da sem precej pri denarju, drugim se zasvetijo oči ob misli, kako lepo bi se imeli ob takšnem polnem bančnem računu. Samo v oči jih pogledam, pa mi je vse jasno. Tretji bi samo seksali, in to brez obveznosti. Takšnih je največ. Včasih sanjam o stereotipu ''zdravega kmečkega fanta'', ki je pošten, delaven, priden, srčen človek. A me potem vse mine, ko podobnega srečam.

Zavedam se, da leta tečejo, da nisem več mlada. V tem obdobju, v katerem sem, se za mulci ne oziram več, ker ni spodobno, starejši pa imajo za seboj preveč prtljage, kar mi tudi ne diši. Tisti, ki so še samski, so ali ''fukfehtarji'' ali pa nesposobneži, mamini sinki. Zraven sebe bi potrebovala moškega, ki bi bil poln akcije, drzen, sposoben, družinski; in da bi me nosil po rokah! Ampak tole zveni kot prošnja ''Na pomoč, pomagajte!'', kajne?«

Če bi se mi mudilo, ne bi slišala še ene zgodbe, ki se ji predaja z dušo in telesom. Pomaga ljudem v stiski, zlasti družinam z otroki. Ali pa tistim, ki zbirajo zamaške za operacije bolnih otrok. Večino teh, ki jim pomaga, obišče. Želi se na lastne oči prepričati, ali je res tako hudo, kot pravijo.

»Nekajkrat so me že prinesli okoli. Tega pa nočem, da bi se iz mene norčevali. Lani malo pred Miklavžem sem dobila pretresljivo pismo neke ženske. O tem, kako težko živi in kako je mož nasilen do nje. Čisto slučajno je iz tistega kraja doma eden od študentov, ki v naši firmi občasno dela. Ko sem ga povprašala o tej ženski, se je zasmejal, češ – pa ne, da je tudi tebe želela prinesti okoli.

Veste, to ni prav, da nekateri ljudje izkoriščajo dobroto s svojimi navideznimi stiskami. Vse se vrača, vse se plača in tudi za njihovo rit raste leskova palica! Trenutno štipendiram tri fante, ob vsaki konferenci smo na zvezi, spremljam njihov šolski uspeh in tudi sicer mi ni vseeno, kaj počnejo, ko so doma ali med prijatelji. Če se izkažejo kot izjemni, dobijo še denarno nagrado!« se nasmeji in me ob odhodu po materinsko stisne k sebi.

(Konec)