Stara mežnarija spet diha

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. oktober 2013 / 13:13

Besničani so s spominsko mašo v cerkvi sv. Tilna v Zgornji Besnici počastili stoto obletnico rojstva kulturnih zanesenjakov Janeza in Ivane Kozjek, kulturi in druženju pa bodo namenili tudi prenovljene prostore stare mežnarije.

Prva oktobrska sobota v Zgornji Besnici ni bila običajen dan, drugačna kot sicer je bila tudi večerna maša v cerkvi sv. Tilna, še prav posebno in slovesno pa je bilo nadaljevanje večera pred mežnarijo in nato v obnovljenih prostorih stare mežnarije. Ponovno odprtje slednje je bilo povod za dogodek, na katerega sta Besničane povabila domači KUD Sejalec in besniška župnija, z mašo pa so ob stoletnici rojstva spomin na pokojna Janeza in Ivano Kozjek počastili njuni sorodniki, če sklepamo po polni cerkvi, pa tudi številni domačini, ki so ju poznali kot neutrudna ustvarjalca na kulturnem področju, njega kot zborovodjo in organista, njo kot izdelovalko narodnih noš. Tradicijo staršev na kulturnem področju v besniški dolini uspešno nadaljuje hči Marija Šolar, ki je o starših in njunem delu napisala knjigo z naslovom Življenje in delo Janeza in Ivane Kozjek, ohranjanju spomina na omenjena pa se je dejavno pridružil tudi vnuk obeh Kozjekov Aleš Leben, ki je posebej za to priložnost pripravil odličen zbor ter s petjem dodatno oplemenitil spominsko mašo. Pri sv. Tilnu se je v soboto pelo veliko in ubrano, kot že dolgo ne. »Marija je imela zamisel, da bi peli le sorodniki, sam pa sem v zbor povabil tudi svoje glasbene prijatelje,« je povedal Aleš Leben, ki po dedu Janezu nadaljuje zborovsko tradicijo družine Bregarjevih. Odzvalo se je kar šestindvajset pevk in pevcev, med drugim tudi člani skupine Pot s Trstenika.« V le nekaj poletnih mesecih je s pevci pripravil čudovit program, za kar je zbor na koncu, kar za cerkev ni ravno običaj, na kor prejel tudi gromek aplavz.

Ob pesmi Kranjskega okteta se je dogajanje preselilo pred prenovljeno mežnarijo. Gre za eno najstarejših besniških hiš, saj naj bi mežnarija bila v zidani obliki že pred več kot sto petdesetimi leti. V njej je bila prva šola. In v njej so učili tudi predniki Janeza Kozjeka (1913–1998), ki je delo cerkovnika in organista prevzel leta 1937, se tri leta kasneje poročil z Ivano Rakovec (1914–2007), ter potem z družino, v kateri se je rodilo pet otrok, v njej živel vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja. »V mežnariji smo preživeli zelo lepa leta,« se spominja Marija Šolar. Kasneje so v njej še živele družine cerkovnikov in župniki, od srede osemdesetih let pa je bila mežnarija prazna in vedno bolj zanemarjena. Kot taka je kar klicala k obnovi.

Lani je posredovala župniku, župnijskemu gospodarskemu svetu in ključarjem željo po njeni obnovi. »Že pred leti so bile ideje o postavitvi kulturnega centra na tem mestu, česar pa danes krizni časi ne dopuščajo. Obnova se mi je zdela zato bolj smiselna,« dodaja Šolarjeva. Hkrati z začetkom del lansko jesen je po Besnici zbirala sredstva za obnovo. Tako sorodniki kot nekateri drugi Besničani so prispevali precej prostovoljnih delovnih ur. »Če smo spočetka mislili le za silo obnoviti hišo, smo bili z vsakim dnem bolj odločeni, da prostore temeljiteje uredimo, od podov, oken, polic, pohištva do krušne peči. Na novo smo napeljali elektriko.« Župnija je za obnovo prispevala pet tisoč petsto evrov, s preostalim zbranim denarjem in vloženim delom je vrednost obnove prek dvajset tisoč evrov. Obnovljeno notranjost mežnarije so si Besničani z zanimanjem ogledali. Prostori spet izžarevajo toplino, kot da še vedno nekdo živi v njih.

»Seveda je hiša spomin na naše starše, zdaj pa želimo, da mežnarija postane prostor za vse Besničane, ki imajo dobre namene. S tem bi se zagotovo strinjala tudi oče, ki je bil tu šestdeset let zborovodja, in mama, ki je štirideset let šivala narodne noše,« je dodala Šolarjeva, ki je knjigo o svojih starših sokrajanom delila brezplačno.

Mežnarija bo v uporabo vsem Besničanom. Otroci so letos v hiši že imeli oratorij, kot je povedala Šolarjeva, bodo v prihodnje pripravili različne delavnice tako za najmlajše kot starejše, tu bodo imeli pevske vaje, pripravljali bodo različne razstave, od slik do ročnih del, organizirali bodo materinske dneve, miklavževanja. »To bo naš prostor za kulturo in druženje, ki ga doslej nismo imeli,« polna načrtov za prihodnost pou­darja Marija. Dela prihodnosti smo bili deležni že v soboto zvečer, ko so pevci v dobrem razpoloženju zapeli nekaj domačih … v mežnariji ob cerkvici sv. Tilna na vrhu hriba.