Delo – koliko?

Kolikor potrebujemo za preživetje ali več? Koliko več? Zakaj in čemu namenjati delu veliko preveč časa? Zato, ker v tem uživamo. Z delom izražamo svoje talente, ki so nam bili dani. Ko vzljubimo svoje delo, nam ta postane hobi. To je najlepše, kar je možno. Delu namenjamo velik del dneva. Res je tudi, da smo svoje talente dolžni darovati ne samo sebi, temveč tudi družbi, človeštvu, stvarstvu nazaj. Kar nam je bilo zastonj dano, je prav, da (vsaj delno) tudi zastonj posredujemo, dajemo naprej. Zastonjski darovi, brez pričakovanj vračila, se tako zelo skrivnostno povrnejo. Rezultati dela se morajo pokazati v lažjem življenju. Če tega ni, je nekaj narobe.

Srečal sem gospoda zrelih let. Dopoldan, v bazenu. Pove, da je v zadnjih desetih letih zgradil uspešno podjetje, premoženja ima dovolj on in oba sinova, ki pa ne želita ostati v podjetju. Z delom je močno pretiraval. Doživel je srčni infarkt in gledal smrti v oči. Dovolj je! Zaposlil je direktorja, si skrajšal delovnik, sam pa si vzame en dan v tednu za bazen in savne. »Ne bom dovolil, da me uniči nekaj, kar bo čez dvajset let, na drugem svetu, popolnoma brez vrednosti. Končno imam čas zase, za ženo in vnuke. Veliko sem pa zamudil.«

Srečam sošolca. Vprašam ga, kako kaj starši. Nasmehne se in pravi: »Nisem vedel, da je to možno. Mama je preživela raka. Samo obvestila sta nas, da bosta izpraznila hlev, vso zemljo pa oddala v najem. Kupila sta zelo veliko počitniško prikolico. Od aprila do oktobra sta v Dalmaciji. Mi ju obiščemo, včasih vzameta vnuke. Čez zimo sta malo sitna, nato spet gresta. Popolnoma sta se prerodila. Govorita nam, naj poskrbimo zase, za svoje žene in otroke, da ne bo prepozno. Mama pravi, da bi skoraj umrla, preden je izvedela, da delo ni vse na tem svetu. Preprosto vidim, da sta srečna.«

Takih zgodb podjetnikov ni prav veliko. Malo se jih pravočasno odloči zmanjšati svoj tempo. Ali res potrebujemo tako močna opozorila? Kaj pa je z nami, da garamo cele dneve in noči? Saj ne gre za preživetje! Več in več dela, več in več kapitala, več in več zemlje pomeni na drugi strani manj in manj časa zase, za ljudi, ki jih imamo radi. Pomeni tudi manj in manj zdravja za naše telo. Telo ima svoje omejitve. Preprosto ne more zdržati vseh teh naporov. Ob vsej pameti, ki jo imamo, to preprosto pozabimo. Ponos in ugled, celo ošabnost, ki nam jo dajo uspehi, novi veliki avtomobili, nove parcele, večji traktorji, dražja potovanja, višji položaji se lahko v enem samem trenutku sesujejo v bedo (odhod žene, hladni, odtujeni odnosi, zavrnitev s strani otrok, izguba službe, propad podjetja …) ali v nenadni zaključek življenja. Na pokopališčih ni premoženjskega stanja.

Bodimo ljubeznivi do sebe in do ljudi, ki nas obdajajo. Preverimo, koliko časa je res smiselno namenjati garanju. Rezultati dela se morajo kazati v naši sreči in hkrati v sreči ljudi, ki so nam najbližji.