Mali in veliki optimisti ali pesimisti

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / nedelja, 13. oktober 2013 / 13:20

Težko je biti danes optimist. Kopica slabih informacij pritiska tako močno, da se še največji optimisti komaj obdržimo nad gladino. Poleg tega nas pesimisti ves čas prepričujejo, da na svet gledamo skozi rožnata očala in da ne vidimo realne slike. Menim, da optimizem nima prav veliko s popačenjem realnega življenja, ampak je bolj naravnan k iskanju dobrega v realnem življenju. Realnost je enaka za optimiste in pesimiste. Prav nobene razlike ni. Razliko naredi naše dojemanje stvari in šele takrat se ločimo na optimiste in pesimiste. Ali se lahko optimizma naučimo? Ali lahko naučimo otroke, da bodo optimistično naravnani? Da. To ni lahka naloga, je pa izved­ljiva. Nekaj usmeritve prinesemo že v genih. Nekateri otroci so kronično nezadovoljni že v porodnišnici, drugi so veselo razpoloženi že, ko zjutraj odprejo oči. Starši smo tisti, ki te male nergače lahko naredimo za večje nergače in male veseljake za velike. Če smo starši optimisti, je naloga veliko lažja, tako za starše kot za otroke. Največ se otroci naučijo z zgledom staršev in veliko ponovitev, ki jih otrok vidi, sliši in doživi od starša, vsekakor pušča posledice. Tako se bo negotov, plašen, nesamozavesten otrok hitro prelevil v pesimista, če bo dobival potrditve o neuspehu, nezadovoljstvu in strahu od starša. Ker otroke ves čas hote ali nehote primerjamo z drugimi, to naredimo avtomatično, ne da bi pomislili na vzorčke, ki jih z izjavami vtisnemo v otroka. Te izjave ostajajo v otroku in utrjujejo njegovo prepričanje o tem, kakšen je svet, živ­ljenje, vsakdan.

Optimisti svojim otrokom ne kažemo rožnatega sveta niti jim ne razprostiramo preprog tam, kjer stopajo. Pokažemo jim, kako se gre skozi življenje tudi takrat, ko ni vse lepo in prav. Vsak človek ve, da življenje valovi, da se boljši in slabši časi izmenjujejo. Pesimističen starš je prepričan, da je vse slabo, in to lahko vsakodnevno tudi dokaže. Enako stori tudi njegov otrok. Ko prepričanje postane navada, je zadeva končana in veliko težje popravljiva. Ustavimo se za trenutek in pomislimo, katerih stavkov slišijo otroci največ od nas? Če bi imeli dve košari – eno za rešitve in eno za pritožbe, katera je v družini bolj polna? Uporabljamo več nerganja ali spodbudnih stavkov? Ko se zgodi nekaj lepega, ali v tem uživamo in stremimo, da bi tega doživeli še več, ali to pripišemo samo srečnemu dnevu? Optimisti smo prepričani, da so srečna doživetja nekaj stalnega in razširjenega, pesimisti dokazujejo, da so občasna in naključna. Optimisti vemo, da smo v veliki meri odgovorni za ustvarjanje okoliščin, pesimisti mislijo, da okoliščine oblikujejo njih. Kaj je resnično in kaj izkrivljeno? Prav v tem zadnjem lahko urimo otroke. Ko se jim zgodi nekaj slabega, poglejmo realno, kaj se je zgodilo. Če se jim to zgodi po njihovi krivdi, jim povejmo, da samo obtoževanje nič ne pomaga. Pogovorimo se o tem, da ena situacija ne pomeni, da bo vedno tako. Izogibajmo se besed »vedno, nikoli, vsakič«, kajti te besede dodatno utrjujejo prepričanje o stalnosti negativnih situacij in nesposobnosti otroka. Iz slabega se lahko vsak tudi nauči, okrepi in gre naprej. Vendar le z zavedanjem, kaj se je resnično zgodilo, koliko je sam odgovoren in česa se je naučil oziroma kako lahko naredi drugače.

Je vaš otrok pesimistično naravnan, čeprav ste vi optimisti? Nikar mu ne dokazujte, da se moti. Poskušajte njegove negativne izjave pogledati skozi realna očala in ugotovite, ali res držijo. Potem mu ponudite nasprotje njegovi negativni izjavi s stavkom, ki je realen in pozitiven. Če otrok reče, da se nikoli ne bo mogel naučiti pesmice, ga spomnite na vse pesmi, ki jih že zna. Če tarna, da ne bo nikoli naredil naloge, ga vprašajte, koliko časa je potreboval, da se je naučil brati. Pri otroku, ki je pesimistično naravnan, se vsakodnevno igrajte te miselne spremembe in počasi boste tajali njegovo prepričanje. Včasih imajo tako mali kot veliki pesimisti svoj pesimizem samo za ščit, da bi življenje manj bolelo. Nič drugega ni treba, kot da jih opremimo z obliži in spoznanji, da so tudi buške del življenja. Vseeno pa se vsak dan odločamo, ali bomo ob padcu na tleh obležali ali bomo znova vstali.