Kot pravi psihiatrinja Daniela Janša, se mladostniki poškodujejo na različne načine. »Lahko se porežejo z ostrimi predmeti, na svoji koži ugašajo ogorke cigaret, se poškodujejo s prekomerno uporabo pearsingov. Cilj tega vedenja je, da svojo psihično bolečino pretvorijo v fizično, ki jo mnogo laže prenesejo.« Fotografija s premiere filma Hočem živeti. / Foto: Matic Zorman

Morala sem poskrbeti zase

Neža (ime je izmišljeno) je v dokumentarno igranem filmu režiserja Nejca Levstika Hočem živeti povedala svojo pretresljivo življenjsko zgodbo, v kateri je opisala svoje spopadanje z motnjami hranjenja, samopoškodovanjem in depresijo.

»Mami je umrla, očeta nisem nikoli poznala. Ostala sem sama. Takrat sem bila v prvem letniku gimnazije. Bila sem precej nepriljubljena. Včasih se mi je zgodilo, da je padla maska in je izbruhnilo iz mene. Takrat so mi rekli, da sem psihopat. Da sem retardirana. Verjetno so imeli prav,« začne svojo filmsko pripoved Neža, nekdanja uporabnica programa radovljiškega PUM (Projektno učenje mlajših odraslih). Stiske so jo silile v to, da se je rezala po rokah. »Tistih nekaj trenutkov sem bila srečna. Življenje je bilo lepo. Zato sem šla naslednji dan v trgovino, si kupila britvice in se spet porezala. Po naravi sem namreč perfekcionistka. Vse mora biti vedno v najlepšem redu. Zato – če sem se skregala s prijateljico, sem se morala porezati. Če sem dobila slabo oceno, sem se morala porezati. Če je bila številka na tehtnici prevelika, sem se morala porezati. Vsaki napaki mora slediti kazen. In zato je rezanje postalo dnevna rutina,« pripoveduje z neverjetno jasnostjo. Kot je v dokumentarcu pojasnila pedopsihiatrinja Daniela Janša, okolje pogosto težko prepozna, da ima mladostnik težave in da potrebuje pomoč. »Pogosto zato, ker je obdobje mladostništva čas velikih sprememb v mišljenju, vedenju, čustvovanju …, in tudi zato, ker je komunikacija med mladostniki in njihovim okoljem takrat neredko spremenjena ali je sploh ni. Po drugi strani se lahko določene težave zmotno pripisujejo krizi adolescence, pogosto pa gre že za duševne bolezni, duševne motnje, ki potrebujejo prepoznavo in tudi zdravljenje.«

Neža je morala po poskusu samomora v psihiatrično bolnico. »V Begunje. Tam je bil vsak dan enak kot prejšnji, jaz pa sem mislila samo na to, da bi se porezala. In sem se. Potem pa mi je psihologinja svetovala, kako si lahko pomagam. Bolnišnica je postala moj varen kraj. Moja oaza miru.« Kasneje se je vključila v projekt PUM. »To je bila šola za življenje. Mentorice so mi dale moč, upanje. Začela sem spet verjeti vase in v to, da se lahko vrnem v zunanji svet,« nadaljuje svojo pripoved.

Neža se je v tistem času vrnila k treningom plesa. »Na prvem treningu je bilo grozno, počutila sem se popolnoma nesposobno. Zanič. Kot ena debela prasica, ki se valja po tleh. A odločila sem se, da se bom borila. Da bom vadila, dokler ne bom najboljša. Ampak najprej sem morala seveda shujšati. Vitkost je v svetu plesa pogoj, da sploh spadaš zraven. In jaz sem hotela spadati zraven. Hrana je postala moja največja sovražnica. S tem ko sem rekla hrani ne, sem dobila nadzor nad sabo, in ta nadzor mi je dal moč. Bila sem nepremagljiva.«

Ko so jo odpeljali v bolnišnico, je tehtala le še 32 kilogramov. »Obiskovali smo jo, vedno je imela na sebi zelen pulover z velikim ovratnikom, v katerega je lahko skrivala hrano, da jo je potem lahko metala stran,« se spominja Mateja Rozman Amon, Nežina mentorica na PUM. Ker se ji v bolnišnici stanje ni izboljšalo, ji je predstojnik oddelka postavil nove pogoje: hranjenje vpričo sester, nič več izhodov, počitek po obrokih … »Skregala sva se in odšla sem iz bolnice. Na lastno odgovornost. Bilo je težko in jokala sem po vsakem obroku, ampak vedela sem, da ni nikogar več, ki bi mi lahko pomagal. Morala sem poskrbeti sama zase.«

Neža danes živi z bratom in sestro. Vpisala se je na univerzo, kjer zelo uspešno študira pravo. »Ampak moje življenje ni pravljica. Še vedno so dnevi, ko ne jem, ko bruham, ko se porežem … ko nočem več živeti. A to so samo občasni spodrsljaji, naučila sem se obvladovati sebe in svoje težave. Ljudje me sprašujejo, če mi je žal za tisto, kar sem počela. Jaz jim rečem, da ne. Čeprav so me označili za noro, za zmešano, me je to, kar se mi je zgodilo, oblikovalo v osebo, kakršna sem. Jaz sem kreator svojega življenja. Sem ena in edina.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Škofja Loka / sreda, 5. julij 2023 / 18:48

V Škofji Loki letos še posebno slovesno

Škofja Loka slavi 1050-letnico – 30. junija 973 je cesar Svetega rimskega cesarstva Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil v fevd širše loško območje.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / sreda, 18. januar 2023 / 19:22

Iskanje idealne ženske

Včasih me kdo s svojo zgodbo tudi nasmeji in eden teh je bil Dejan. Ima dar, da lahko tudi o tragičnih trenutkih spregovori na humoren način.Z ženo sta začela graditi hišo, preden sta se por...

Razvedrilo / sreda, 18. januar 2023 / 19:20

Leto obletnic

Kulturno-umetniško društvo (KUD) Janko Krmelj Reteče - Gorenja vas je konec tedna povabilo v Kulturni dom Reteče na jubilejni, že trideseti ponovoletni koncert. Obenem so se s koncertom poklonili še s...

Gospodarstvo / sreda, 18. januar 2023 / 19:20

»Črno-beli« izvolili novo vodstvo društva

Rodica – Člani Društva rejcev govedi črno-bele pasme v Sloveniji so se ob koncu lanskega leta zbrali na Rodici na letnem občnem zboru, ki je bil tokrat tudi volilni. Na zboru so za predsednika izvo...

Kronika / sreda, 18. januar 2023 / 19:19

Vse več klicev v sili na številko 112

Regijski center za obveščanje Kranj je v letu 2022 zabeležil 51.555 dohodnih in 27.791 odhodnih klicev, skupno 79.346 klicev na brezplačno številko 112, med katerimi prednjačijo klici za primere nujne...

Izleti GG / sreda, 18. januar 2023 / 18:33

Dežela pod Kavkazom (4. del)

Ko po šesturni vožnji stopiva iz maršrutke, najprej pomislim, da naju je ta pripeljala v visokogorsko vasico švicarskih Alp. Kamnite hiške z lesenimi balkoni, butični hotel, restavracije t...