Kot pravi psihiatrinja Daniela Janša, se mladostniki poškodujejo na različne načine. »Lahko se porežejo z ostrimi predmeti, na svoji koži ugašajo ogorke cigaret, se poškodujejo s prekomerno uporabo pearsingov. Cilj tega vedenja je, da svojo psihično bolečino pretvorijo v fizično, ki jo mnogo laže prenesejo.« Fotografija s premiere filma Hočem živeti. / Foto: Matic Zorman

Morala sem poskrbeti zase

Neža (ime je izmišljeno) je v dokumentarno igranem filmu režiserja Nejca Levstika Hočem živeti povedala svojo pretresljivo življenjsko zgodbo, v kateri je opisala svoje spopadanje z motnjami hranjenja, samopoškodovanjem in depresijo.

»Mami je umrla, očeta nisem nikoli poznala. Ostala sem sama. Takrat sem bila v prvem letniku gimnazije. Bila sem precej nepriljubljena. Včasih se mi je zgodilo, da je padla maska in je izbruhnilo iz mene. Takrat so mi rekli, da sem psihopat. Da sem retardirana. Verjetno so imeli prav,« začne svojo filmsko pripoved Neža, nekdanja uporabnica programa radovljiškega PUM (Projektno učenje mlajših odraslih). Stiske so jo silile v to, da se je rezala po rokah. »Tistih nekaj trenutkov sem bila srečna. Življenje je bilo lepo. Zato sem šla naslednji dan v trgovino, si kupila britvice in se spet porezala. Po naravi sem namreč perfekcionistka. Vse mora biti vedno v najlepšem redu. Zato – če sem se skregala s prijateljico, sem se morala porezati. Če sem dobila slabo oceno, sem se morala porezati. Če je bila številka na tehtnici prevelika, sem se morala porezati. Vsaki napaki mora slediti kazen. In zato je rezanje postalo dnevna rutina,« pripoveduje z neverjetno jasnostjo. Kot je v dokumentarcu pojasnila pedopsihiatrinja Daniela Janša, okolje pogosto težko prepozna, da ima mladostnik težave in da potrebuje pomoč. »Pogosto zato, ker je obdobje mladostništva čas velikih sprememb v mišljenju, vedenju, čustvovanju …, in tudi zato, ker je komunikacija med mladostniki in njihovim okoljem takrat neredko spremenjena ali je sploh ni. Po drugi strani se lahko določene težave zmotno pripisujejo krizi adolescence, pogosto pa gre že za duševne bolezni, duševne motnje, ki potrebujejo prepoznavo in tudi zdravljenje.«

Neža je morala po poskusu samomora v psihiatrično bolnico. »V Begunje. Tam je bil vsak dan enak kot prejšnji, jaz pa sem mislila samo na to, da bi se porezala. In sem se. Potem pa mi je psihologinja svetovala, kako si lahko pomagam. Bolnišnica je postala moj varen kraj. Moja oaza miru.« Kasneje se je vključila v projekt PUM. »To je bila šola za življenje. Mentorice so mi dale moč, upanje. Začela sem spet verjeti vase in v to, da se lahko vrnem v zunanji svet,« nadaljuje svojo pripoved.

Neža se je v tistem času vrnila k treningom plesa. »Na prvem treningu je bilo grozno, počutila sem se popolnoma nesposobno. Zanič. Kot ena debela prasica, ki se valja po tleh. A odločila sem se, da se bom borila. Da bom vadila, dokler ne bom najboljša. Ampak najprej sem morala seveda shujšati. Vitkost je v svetu plesa pogoj, da sploh spadaš zraven. In jaz sem hotela spadati zraven. Hrana je postala moja največja sovražnica. S tem ko sem rekla hrani ne, sem dobila nadzor nad sabo, in ta nadzor mi je dal moč. Bila sem nepremagljiva.«

Ko so jo odpeljali v bolnišnico, je tehtala le še 32 kilogramov. »Obiskovali smo jo, vedno je imela na sebi zelen pulover z velikim ovratnikom, v katerega je lahko skrivala hrano, da jo je potem lahko metala stran,« se spominja Mateja Rozman Amon, Nežina mentorica na PUM. Ker se ji v bolnišnici stanje ni izboljšalo, ji je predstojnik oddelka postavil nove pogoje: hranjenje vpričo sester, nič več izhodov, počitek po obrokih … »Skregala sva se in odšla sem iz bolnice. Na lastno odgovornost. Bilo je težko in jokala sem po vsakem obroku, ampak vedela sem, da ni nikogar več, ki bi mi lahko pomagal. Morala sem poskrbeti sama zase.«

Neža danes živi z bratom in sestro. Vpisala se je na univerzo, kjer zelo uspešno študira pravo. »Ampak moje življenje ni pravljica. Še vedno so dnevi, ko ne jem, ko bruham, ko se porežem … ko nočem več živeti. A to so samo občasni spodrsljaji, naučila sem se obvladovati sebe in svoje težave. Ljudje me sprašujejo, če mi je žal za tisto, kar sem počela. Jaz jim rečem, da ne. Čeprav so me označili za noro, za zmešano, me je to, kar se mi je zgodilo, oblikovalo v osebo, kakršna sem. Jaz sem kreator svojega življenja. Sem ena in edina.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Tržič / sreda, 18. september 2013 / 11:31

Ljubelj, francoskih vojakov grob

Septembra pred 200 leti so se za vrh Ljubelja spopadli avstrijski cesarski vojaki z Napoleonovo vojsko. Francozi so bili poraženi. V soboto so na vrhu Ljubelja obudili spomin na ta dogodek.

Objavljeno na isti dan


Gospodarstvo / četrtek, 26. september 2019 / 15:02

Zvišanje limita pri brezstičnem plačevanju

Kranj – Mastercard bo z 18. oktobrom zvišal znesek plačevanja brez avtentikacije s sedanjih 15 na 25 evrov, pri tem pa bo dnevni limit ostal 150 evrov oziroma bo znašal toliko, kot ga bo določila b...

Razvedrilo / četrtek, 26. september 2019 / 15:01

Okrogla desetka Lastovk

V Petrovčevi hiši v Cerkljah je na ogled jubilejna pregledna razstava čipk in klekljanih izdelkov deklet in žena klekljarske skupine Lastovke Cerklje, ki že okroglih deset let s svojim ustvarjanjem bo...

Razvedrilo / četrtek, 26. september 2019 / 14:59

Koncert z razgledom

Kranj – Vse bolj priljubljena pevka Flora Ema Lotrič je v glasbeni svet vstopila s sodelovanjem v znani oddaji Misija Evrovizija, kmalu zatem pa je skupaj s tremi člani skupine Orlek ustanovila sku...

Zanimivosti / četrtek, 26. september 2019 / 14:57

Ribolovni dnevi

Na bobovških jezercih Krokodilnica in Ledvička so od petka do nedelje potekali prvi ribolovni dnevi z namenom, da se zmanjša količina rib in izboljšajo pogoji za druge vodne organizme.

Nasveti / četrtek, 26. september 2019 / 14:55

Otroci ločenih staršev

Najbolj gotovo dejstvo je, da se je moje življenje začelo z združitvijo spolne celice mojega očeta in spolne celice moje mame. Ob vseh teorijah, velikih razglabljanjih, pisarijah, modrostih in neum...