Morala sem poskrbeti zase

Neža (ime je izmišljeno) je v dokumentarno igranem filmu režiserja Nejca Levstika Hočem živeti povedala svojo pretresljivo življenjsko zgodbo, v kateri je opisala svoje spopadanje z motnjami hranjenja, samopoškodovanjem in depresijo.

»Mami je umrla, očeta nisem nikoli poznala. Ostala sem sama. Takrat sem bila v prvem letniku gimnazije. Bila sem precej nepriljubljena. Včasih se mi je zgodilo, da je padla maska in je izbruhnilo iz mene. Takrat so mi rekli, da sem psihopat. Da sem retardirana. Verjetno so imeli prav,« začne svojo filmsko pripoved Neža, nekdanja uporabnica programa radovljiškega PUM (Projektno učenje mlajših odraslih). Stiske so jo silile v to, da se je rezala po rokah. »Tistih nekaj trenutkov sem bila srečna. Življenje je bilo lepo. Zato sem šla naslednji dan v trgovino, si kupila britvice in se spet porezala. Po naravi sem namreč perfekcionistka. Vse mora biti vedno v najlepšem redu. Zato – če sem se skregala s prijateljico, sem se morala porezati. Če sem dobila slabo oceno, sem se morala porezati. Če je bila številka na tehtnici prevelika, sem se morala porezati. Vsaki napaki mora slediti kazen. In zato je rezanje postalo dnevna rutina,« pripoveduje z neverjetno jasnostjo. Kot je v dokumentarcu pojasnila pedopsihiatrinja Daniela Janša, okolje pogosto težko prepozna, da ima mladostnik težave in da potrebuje pomoč. »Pogosto zato, ker je obdobje mladostništva čas velikih sprememb v mišljenju, vedenju, čustvovanju …, in tudi zato, ker je komunikacija med mladostniki in njihovim okoljem takrat neredko spremenjena ali je sploh ni. Po drugi strani se lahko določene težave zmotno pripisujejo krizi adolescence, pogosto pa gre že za duševne bolezni, duševne motnje, ki potrebujejo prepoznavo in tudi zdravljenje.«

Neža je morala po poskusu samomora v psihiatrično bolnico. »V Begunje. Tam je bil vsak dan enak kot prejšnji, jaz pa sem mislila samo na to, da bi se porezala. In sem se. Potem pa mi je psihologinja svetovala, kako si lahko pomagam. Bolnišnica je postala moj varen kraj. Moja oaza miru.« Kasneje se je vključila v projekt PUM. »To je bila šola za življenje. Mentorice so mi dale moč, upanje. Začela sem spet verjeti vase in v to, da se lahko vrnem v zunanji svet,« nadaljuje svojo pripoved.

Neža se je v tistem času vrnila k treningom plesa. »Na prvem treningu je bilo grozno, počutila sem se popolnoma nesposobno. Zanič. Kot ena debela prasica, ki se valja po tleh. A odločila sem se, da se bom borila. Da bom vadila, dokler ne bom najboljša. Ampak najprej sem morala seveda shujšati. Vitkost je v svetu plesa pogoj, da sploh spadaš zraven. In jaz sem hotela spadati zraven. Hrana je postala moja največja sovražnica. S tem ko sem rekla hrani ne, sem dobila nadzor nad sabo, in ta nadzor mi je dal moč. Bila sem nepremagljiva.«

Ko so jo odpeljali v bolnišnico, je tehtala le še 32 kilogramov. »Obiskovali smo jo, vedno je imela na sebi zelen pulover z velikim ovratnikom, v katerega je lahko skrivala hrano, da jo je potem lahko metala stran,« se spominja Mateja Rozman Amon, Nežina mentorica na PUM. Ker se ji v bolnišnici stanje ni izboljšalo, ji je predstojnik oddelka postavil nove pogoje: hranjenje vpričo sester, nič več izhodov, počitek po obrokih … »Skregala sva se in odšla sem iz bolnice. Na lastno odgovornost. Bilo je težko in jokala sem po vsakem obroku, ampak vedela sem, da ni nikogar več, ki bi mi lahko pomagal. Morala sem poskrbeti sama zase.«

Neža danes živi z bratom in sestro. Vpisala se je na univerzo, kjer zelo uspešno študira pravo. »Ampak moje življenje ni pravljica. Še vedno so dnevi, ko ne jem, ko bruham, ko se porežem … ko nočem več živeti. A to so samo občasni spodrsljaji, naučila sem se obvladovati sebe in svoje težave. Ljudje me sprašujejo, če mi je žal za tisto, kar sem počela. Jaz jim rečem, da ne. Čeprav so me označili za noro, za zmešano, me je to, kar se mi je zgodilo, oblikovalo v osebo, kakršna sem. Jaz sem kreator svojega življenja. Sem ena in edina.«