Zasebni Muzej z lovskih stečin

Lovca Anton in Antonija Torkar iz Lesc sta uredila zasebni lovski muzej – Muzej z lovskih stečin, v katerem predstavljata več kot tristo preparatov domače in tuje divjadi.

Lesce – Anton je lovec že štirideset let, žena Antonija deset let manj. Od divjadi, ki sta jo v vseh teh letih uplenila v lovišču domače lovske družine Jelovica, v drugih loviščih po Sloveniji in v tujini (v Sibiriji, Kanadi, na Aljaski, v Afriki, v drugih evropskih državah ...), sta ohranila rogovje ali sta dala narediti doprsne preparate ali preparate celih živali. Tako se jima je nabralo več kot tristo primerkov. Pred dvema letoma sta v gospodarskem poslopju, v nekdanjem seniku, uredila in odprla muzej, ki sta ga poimenovala Muzej z lovskih stečin. V torek smo se pridružili skupini škofjeloškega centra slepih, slabovidnih in starejših in si skupaj z njimi ogledali muzej.

Jelenjad, medvedi, antilope, žirafe...

Ob vstopu v muzej je rogovje gamsov in srnjadi, ob krmilnici za gozdne ptice so ruševec, fazan in druge gozdne ptice, predstavljeni so tudi starinski pripomočki za lov v snegu – krplji in dereze. Poleg makete čebelnjaka s starinsko uro – kukavico je skupina rjavih medvedov, ki jo dopolnjujejo kanadski črni medved, polarni volk in los z ogromnim rogovjem. Posebna zanimivost so afriške antilope, žirafe, zebre in svinje bradavičarke z velikimi čekani. »Naslednji sklop so divje svinje, ki so zadnjih petdeset let že stalna divjad tudi na Gorenjskem,« pravi Anton in dodaja, da bi bile škode na kmetijskih zemljiščih velike, če lovci njihove številčnosti ne bi uravnavali z odstrelom. Sklop divjih svinj dopolnjujejo jelen damjak z lopatastim rogovjem, muflon, polhi in kormorani. Svoje mesto v muzeju so si »izbojevale« tudi lisica, kuna belica, jazbec, divja mačka, svizec, sova uharica ... Zbirko zaokrožuje jelenjad, pravzaprav njihovo rogovje, ki prikazuje razvoj vse od letnika pa do odraslih dvanajstletnih jelenov. Zanimivost so tudi starinsko lovsko orožje, noži in drugi izdelki, povezani z lovom in lovstvom.

Vsak preparat »skriva« zgodbo

»Vsak preparat divjadi, ki sva jo uplenila, je povezan z zgodbo, z doživetjem,« pove Anton, ki se še posebno rad spominja zgodbe o kozorogu s Kirgizije. »Na lov smo se odpravili s konji. S sabo smo vzeli le hrano in kar smo rabili za prenočevanje v šotoru in za lov. S konji smo hodili po prepadnih stezah, prečili smo naraslo reko in se po šestih urah ježe povzpeli na nadmorsko višino 4.000 metrov, kjer smo postavili šotor. Naslednje jutro smo se že dve uri pred sončnim vzhodom odpravili na ledenik čakat kozoroga,« pravi Anton, ki je v svoji lov­ski karieri uplenil tudi štiri medvede, med njimi 250 kilogramov težkega rjavega medveda na Snežniku. »Ne vem, zakaj ga ni dovoljeno loviti tudi na Gorenjskem, kjer je že stalno prisoten in povzroča škodo. Ali čakajo na to, da bo napadel človeka?« se sprašuje Anton.

Pet noči čakala na medveda

In kako je med lovce in lovke zašla Antonija? Navdušil jo je očim, ki je živel še v času, ko so lovili divjad zato, da so si zagotavljali meso za prehranjevanje. Nekaj je k navdušenju dodal še učitelj, ki je bil lovec in je rad pripovedoval lovske dogodivščine. Potlej, ko se je ukvarjala z zeliščarstvom, je nabirala zdravilne rože tudi na območjih, kjer pogosto hodijo lovci. Dokončno se je z lovom »zastrupila«, ko ji je v lovišču pobratene lovske družine Križevci uspelo upleniti fazana, kar je bila njena prva lovska trofeja. Na lov jo vežejo lepi spomini, a najraje se spominja, kako je na Mašunu pet noči čakala na medveda, za katerega ji je dovolilnico odstopil lovec, ki mu je kot zeliščarka pozdravila noge. Živo v spominu ji je tudi lov na alpskega kozoroga. Ker v Sloveniji ni bilo možnosti za lov, je izkoristila priložnost, ki se ji je ponudila v Avstriji, kjer je v skalah, na vrhu Semmeringa, celo lahko izbirala med zlatim in močno srebrnim. Odločila se je za srebrnega ...

Ob odstrelu grenko veselje

»Vsak odstrel je grenko veselje. Vesel si, ker ti je uspelo natančno pomeriti in zadeti divjad, a hkrati žalosten, ker si živali vzel življenje,« pove Antonija in poudari, da bi bilo brez odstrela divjadi preveč, ljudem bi povzročale škodo in razširile bi se bolezni.Antonija in Anton sta že upokojena, a sta poslovno še aktivna – Antonija se ukvarja z zeliščarstvom, Anton v okviru dopolnilne dejavnosti s skodlarstvom. V prihod­nje ne načrtujeta lova po tujini, v pritličju stavbe, kjer je lovski muzej, pa bi rada uredila prostor, kjer bi obiskovalcem muzeja lahko tudi postregla.