
Marsikdo si je polepšal dan
Na drugem Slovenskem festivalu karikatur na Visokem se je tudi letos veliko dogajalo. Poleg karikaturnega portretiranja v živo so obiskovalci uživali v pogledu na maske politikov in številne kiparje in likovnike, ki so jih opazovali med delom. Najmlajši so ustvarjali tudi sami.
Sobotno sončno popoldne je kar klicalo v naravo. Kdor je vedel za prireditev, je čisti zrak z lepo naravo združil s smehom ob pogledu na karikature mojstrov te umetnosti, se jim prepustil v portretiranje, si nadel masko njemu (manj) priljubljenega, vprašal kiparja ali likovnika o ustvarjanju … in preživel čudovito popoldne ob dvorcu Ivana Tavčarja na Visokem v Poljanski dolini.
Seveda, šlo je za drugo ponovitev Slovenskega festivala karikatur, ki je lani odmevala tako v strokovnih kot ljubiteljskih krogih. Marsikdo v časopisu najprej pogleda karikaturo, ki skozi avtorjeve oči (običajno) z obilico humorja pove, kaj je trenutno najbolj aktualno v regiji. Prav nič drugače ni bilo v soboto na Visokem. Romana se je pred karikaturista Borisa Oblaka usedla skupaj z malo Hano: »Zelo nerada se fotografiram, takole pa se še nisem nikoli pustila portretirati. Riše tudi mene?«
Družina se je festivala udeležila prav zaradi možnosti brezplačnega portretiranja. In odziv? »Oooo, kako zelo dobro!« je bila zadovoljna Romana, nasmejana je bila vsa družba. Prav možno je, da karikatura v okvirju danes že krasi eno od sten družinskega domovanja. Če bi bralec sklepal, da gre karikaturistom posel dobro od rok, le usedejo se ob promenadi, vzamejo v roke orodje in počakajo na stranke, se moti.
»Delo je, predvsem na porokah, obletnicah, bil sem tudi na letošnjem oglaševalskem festivalu, vendar se prej dogovorimo za plačilo. Ko sem pred kratkim sodeloval na dobrodelni prireditvi za nakup otroških igral v Gorjah, se pri meni ni usedal nihče,« pove Matjaž Mato Poklukar, ki je skupaj z bratom Jožetom Joletom Poklukarjem in Oblakom portretiral obiskovalce.
Ja, krizo si težko izbijemo iz glav. Tudi zato je bil morda letošnji festival, vsaj ob našem obisku, nekoliko slabše obiskan. Poklukarjeva teorija je drugačna, namreč, kraj festivala je morda nekoliko predaleč od obiskovalcev: »Zagotovo bi jih bilo več v Kranju.« Morda. Tega ne bomo izvedeli, smo pa videli, kako sta si iz oči v oči – prve so oči karikaturista in igralca – zrla Mato Poklukar in veliki Ivan Tavčar, ki ga že nekaj mesecev odlično upodablja Janez Pelipenko. Tega v Kranju ne bi doživeli.
Prvič smo Tavčarja spoznali, ko so maja na Visokem predstavili poroke; prav o njenem manku minulo soboto pa je spregovoril Oblak: »Škoda, danes bi bilo s poroko tule veliko bolj zanimivo, tudi zelo zabavno.« Pove še, da je njegova velika želja, da bi Slovenci priznali umetnost risanja karikatur. Morda bo v prihodnje dozorel čas in bodo Visoko v času festivala obiskali tudi tuji mojstri te umetnosti. Še prej bo nastalo Društvo slovenskih karikaturistov, zelo primeren sedež bi imelo seveda v Poljanah, skupaj pa bi za svojo prepoznavnost lahko naredili še več.
Toliko bolj pa je festival za svojega vzel domači župan Milan Čadež: »Po oživitvi dvorca je bil lanski festival karikatur prva večja prireditev. Letos smo jim dodali številne druge, tudi z več tisoč obiskovalci, zato za prihodnje leto snujemo ureditev dodatnih pokritih prostorov. Tako nam tudi vreme ne bo šlo več do živega.« Komur je reportaža prebudila željo po smehu, pa naj povemo, da so karikature Mikija Mustra, Aljane Primožič, bratov Poklukar, Cirila Horjaka, Franca Jurija, Marka Kočevarja, Iztoka Sitarja in drugih še kak mesec na ogled v Kulturnem centru slikarjev Šubic v Poljanah.