Facebookova ali fejstbukova mama

Priznam, da nimam Facebooka. Tako ne morete vedeti, kdaj imam rojstni dan, kje sem bila na morju, kakšno glasbo poslušam in kdo so moji prijatelji. Premalo časa imam, da bi se ukvarjala s tem. Čas, ki ga imam, rada preživljam z živimi ljudmi, se pogovarjam v živo, si voščim v živo in sem prijateljica v živo. Ker tega ne počnem na spletu, sem za koga najbrž fejstbukova. Otroci, s katerimi preživim veliko svojega časa, so zaradi tega prizanesljivi z mano, mladostniki pa me imajo zaradi nevključevanja v spletne portale za eno izmed tistih, ki se je še vozila s kočijo in jedla z leseno žlico.

Menim, da odločitev za imeti ali ne imeti profil na Facebooku ni v letih, ampak v načinu in doživljanju živ­ljenja. Zato tudi ne moremo posploševati, da so spletni portali vzorec vseh mladih. Res je, da je zanje preživljanje prostega časa ob računalniku samoumevno, tako kot so bili za nas papir, škarje in lepilo.

Razlika in težava nastaneta, ko je nečesa preveč. Za nas, ki nismo zrasli ob računalniku, je mera hitro polna. Vendar to še ne pomeni, da moramo samo zaradi tega omejevati uporabo računalnika. Za vsako omejevanje in dovoljevanje je treba imeti argumente. Čas se nam, odraslim, zdi tehten razlog. Ampak vsak ima svoja merila za vrednotenje časa.

Mogoče so še drugi razlogi, zaradi katerih nekateri še nismo vzeli računalnika za svojega družabnika. Pri sodelovanju v različnih forumih se mi zdi najbolj strašno to, da si ljudje dajejo duška samo zato, ker so podpisani s psevdonimom. Ali bi napisali kaj drugače, če bi bila pod tekstom vidna njihova identiteta? Bi sploh napisali? Ali bi bili raje tiho?

Elektronski način komuniciranja je zame še vedno na drugem mestu. Še pri pisanju elektronske pošte pogrešam glas in mimiko človeka. K sreči so mi dali na voljo vsaj smejčke. Mogoče bom postala velika privrženka interneta, ko bom upokojena. Čeprav ravno upokojenci pravijo, da nimajo veliko časa. Tako mi ostane samo še upanje, da mi bo profil na Facebooku ustvaril nekdo izmed angelov, ko bom na drugem svetu. Takrat bom divje udarjala po tipkovnici in nadoknadila vse to, kar sedaj zamujam. Odvisna bom od igric, od tega, koliko ljudi je pritisnilo »všeč mi je« in koliko neznancev je delilo z menoj mišljenje.

Mogoče me bo svet, ki se vrti tako hitro, vseeno nekega dne zavrtel s seboj v to dogajanje. K temu nas še najbolj silijo otroci. Če hočem vedeti, kaj dela moj otrok, se moram poučiti. To je prvi nasvet za starše, ki sprašujejo, kako naj poskrbijo za varnost otroka na internetu. Moramo vedeti in spoznati. Edino tako se lahko enakovredno pogovarjamo z otroki. Le tako otroci ne bodo računali na to, da imajo pred seboj telebana, ki ne ve ničesar o tem, kaj se dogaja na spletu. Še najbolje je, če nam nekaj osnovnih stvari razloži nekdo, ki se ukvarja tudi z otroki. Otroci so iznašli že mnogo načinov, kako goljufati starše, kako menjati gesla, kako se prijaviti z lažnimi podatki, kako uporabiti podatke staršev. Kar nekaj otrok je že prikrajšalo družinski proračun s finančnim bremenom, ki so ga naredili z mobilnimi telefoni ali interneta. Ko pride takšen račun z zneskom, ki običajno ni majhen, se ne moremo sklicevati na otrokovo mladoletnost. Niso zastonj pravila in obrazec, da se z njimi strinjamo na internetu. Teh pravil ne berejo ne starši ne otroci. Ko pride do težav, pa vam operaterji prav z njimi pomahajo pred nosom. Torej preberimo pravila skupaj z otroki.

Tudi leta so določena na posameznih portalih, čeprav se z njimi nihče posebej ne ukvarja. Otroci pod trinajstim letom naj ne bi uporabljali Facebooka. Vsi vemo, da ga. Starši sami povedo, da jih prijavijo, zato »ker ga imajo že vsi«. V takšnih primerih je pametno, da starši poznajo tudi geslo, da pregledujejo otrokov profil, se o videnem pogovarjajo in tako otroke učijo varne uporabe interneta. O fotografijah na spletu pa takole: kar misliš, da si, to kažeš drugim.