Vstala Primorska

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. september 2013 / 10:35

»Devetega devetega« je minilo že 70 let od objave novice, da je kapitulirala Italija. Temu veselemu sporočilu je sledila vseljudska vstaja na Primorskem. Nanjo spominja tudi primorska himna Vstala Primorska, ki na raznih prireditvah še vedno učinkuje tako, da poslušalci vstanejo in zapojejo. Na prvi septembrski dan so ji v Križni gori nad Ajdovščino postavili spomenik. Himni, ki jo je napisal Lev Svetek Zorin in nato uglasbil Rado Simoniti. Ob odkritju tega pomnika je spregovoril stoletnik Boris Pahor: »Primorska je dala zgled svobode ne le Sloveniji, pač pa celi Evropi. Prav na Primorskem se je začel fašizem in tu najprej pokazal svoj pravi obraz,« je zatrdil pisatelj, ki tudi sam po sebi priča o upornosti in dolgoživosti primorskega duha.

Pred dnevi je Primorska (v)stala na spominski proslavi na Vogrskem; minilo je namreč že 60 let od dni med 5. in 7. septembrom v letu 1953, ko se je na velikem dvodnevnem ljudskem zborovanja na Okroglici zbralo kar tristo tisoč ljudi! Da bi v živo izkazali zahtevo po zedinjeni Primorski. Prišel je tudi maršal Tito in zbranim zagotovil, da Jugoslavija pri zahodni meji ne bo popuščala. To je bilo zagotovo najbolj množično ljudsko zborovanje v slovenski zgodovini. Kako je bilo mogoče v tistih časih, ko še ni bilo avtocest in množice zasebnih vozil, sploh zbrati toliko ljudi!? V ta namen so zgradili novo železniško postajo, zborovalce so navozili z vlaki in kamioni, pripeljali so se z motorji in kolesi, iz manj oddaljenih krajev so prišli peš. Je danes sploh mogoče, da bi katerikoli politik ali organizacija na enem kraju zbrala tolikšno množico? Po mojem ni.

Časi so res drugačni, a tudi danes bi v slovenskih deželah in celi državi še kako potrebovali vsaj malo tega primorskega vstajenjskega duha. Ta najbrž ni le posledica blagodejnega vpliva Mediterana, ki je že po naravi bolj odprt in sproščen svet od tistega, ki leži v celinski notranjosti. Primorci imajo tudi manj preteklih hipotek. Pod italijansko in fašistično okupacijo so postali bolj enotni. Zanimive razlike pokaže primerjava med držo Primorcev na eni ter Notranjcev in Dolenjcev na drugi strani jadransko-črnomorske razvodnice, po kateri je v večjem delu potekala tudi rapalska meja. Eni in drugi so bili v letih 1941-1943 pod Italijo, Primorci že 23 let pred tem. Po kapitulaciji Italije so šli Primorci tako rekoč vsi v partizane ali pa so partizanom pomagali. V t. i. Ljubljanski pokrajini pa so se ljudje razdvojili, eni so bili za upor proti okupatorju, drugi za kolaboracijo z njim, ker jim je bila komunistična nevarnost večja od nacistične. In ta razdvojenost, ta rovtarski sindrom je za osrednjo Slovenijo značilen še danes. Vladna Ljub­ljana sama letos še dostojne proslave dneva upora ni mogla pripraviti, rešil jo je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič z veličastnim koncertom v Stožicah 27. aprila.

Primorci se tudi danes ne dajo. Ni jim vseeno, kaj bo z Luko Koper, ki je državna, a tudi njihova. Potem ko so jim njihovi domači tajkuni razsuli nekaj paradnih gospodarskih družb (Istrabenz, Primorje …), še zmorejo firme, ki so za zgled. Kot tak se je celi Sloveniji pokazal idrijski Kolektor ob svoji letošnji 50-letnici. Imajo Borisa Pahorja, ki so ga ob stoletnici počastili celo v prestolnici, a mu niso pustili kaj več govoriti. Imajo tudi Boruta Pahorja, ki pa sam pravi, da je predsednik obeh Slovenij, rdeče in črne. Primorci imajo svoje vino – teran. Pravijo mu rdeče. V domobranski notranjosti nekateri kljub temu trmarijo, da je črno …