Vojna kaže svoje zobe (3)

»Močno sem se začudil, kako je to mogoče, ker se mi je mama zdela stara kot zemlja za te reči. Zardel sem ob misli, da je otroka spočel oče, kajti nisem si ga mogel predstavljati pri takšnih dejanjih. Sestrice sem bil zelo vesel in misel nanjo me je grela, ko smo se peljali svoji kruti usodi naproti.«

Že naslednji dan po nastanitvi so jih nagnali na dolg marš. Šepetalo se je, da bodo hodili več kot petdeset kilometrov. Mnogi so stokali, čemu je to potrebno, a v bližini nadrejenih si nihče ni drznil odpreti ust. »Bili smo že pošteno utrujeni, ko nam odredijo enourni počitek. V trebuhu me je zvijalo, moral sem iti na veliko potrebo. Zavlekel sem se v grmovje in počepnil v podrast. Ne vem, česa sem se dotikal, očitno pa je bilo nekaj zelo strupenega, saj sem bil kar naenkrat ves zabuhel in v izpuščajih. Težko sem dihal, dušilo me je, bil sem bled kot stena in pot mi je lil v potokih. Pokličejo sanitarno, pridejo me iskat in me nemudoma naložijo v rešilni avto in odpeljejo v bolnišnico.«

Zdravniki so hodili okoli njega in zmajevali z glavami. Sanjalo se jim ni, kaj ga je doletelo. Na skrivaj pa se je šepetalo, da se je med oprav­ljanjem potrebe 'usedel' na kakšno stvar, v kateri so bili ostanki bojnih strupov.

»V tistem času sem se že toliko naučil nemško, da sem zdravnikom razložil, da imam v sebi sto življenj. Tako kot mačka. Potem so gledali rano na moji glavi in se čudili zgodbi o čebelah. Končno – po kakšnem mesecu – so me le izpustili nazaj v bataljon. Glavna sestra, ki me je tudi rada videla, je šla z menoj do izhoda, me ob slovesu objela in mi zašepetala na uho, naj se pazim, kajti sreča zna biti tudi opoteča.«

Februarja se je skupaj z drugimi že peljal proti ruski fronti po dolgih, mučnih ždenjih na vlaku, kjer je bilo komaj kaj prostora za sedenje, kaj šele, da bi se ulegli, so se potem, ko se je vlakovna kompozicija ustavila, zagrizli v blato. Prišli so ravno ob nepričakovani odjugi, ki je trajala le nekaj dni, a dovolj, da so jo dodobra izkusili na lastni koži. Noge so se jim vdirale do kolen, zvečer, ko so legli k počitku, so kričali od bolečin, kajti ozebline, ki so jih dobili, so neznosno bolele.

»Ves čas nas je spremljalo streljanje, eksplozij granat ni bilo konca. Med nami je šel glas, da smo bili poslani v Rusijo le kot 'hrana za kanone', da vsi, ki pridejo na fronto, tam tudi padejo. Ruse so nam opisovali kot hudiče, volkodlake in monstrume v eni podobi.

Bili smo do zob oboroženi, a to nam ni nič pomagalo, saj smo se nenehno tresli od strahu. Tudi do pobijanja smo čutili velik odpor. Zvečer sem moral oditi na stražo, prijatelj Franci, s katerim sva nenehno tičala skupaj, me je objel in dejal, da bo molil, da se vrnem nazaj. Solze so mi prišle v oči. Res je, da sem nosil puško, toda v srcu sem bil še zmeraj mlad, neizkušen, nedorasel fant, ki še nikoli ni pri dekletu spal. Bil sem veren, v glavi in srcu me je tiščalo od preštevilnih spominov na domače, na njive in travnike, na očeta in njegove solze ob slovesu. Kako sem preživel tisto noč na straži, še danes ne vem. Si predstavljate, da stojite na točki, ki bi jo lahko ena sama granata zravnala z zemljo? Naokoli ni bilo drugega kot neskončna divjina, slišali so se volkovi, ki so zavijali vse do jutra …«

Povsem človeške stiske so zaznamovale tudi druge Slovence, ki jih ni bilo malo. Zaradi ruskih ofenzivnih napadov so se pogosto tudi umikali. Velikokrat so bežali nazaj. Počivali in prespali so na prostem ali v podrtih hišah, iz katerih so se civilisti umaknili pred fronto. »Nekoč smo bili v nekem kraju ob reki Dnjeper skoraj mesec dni. Nastanili so nas v vasi, kjer ni bilo videti moškega. Bil sem že itak droben fant, komaj kaj mesa je viselo na mojih kosteh, v Rusiji pa so še tisto zalogo, ki sem jo imel, pobrale lakota in strašljive razmere, v katerih smo morali vztrajati. Imel sem srečo, da so me nastanili v hiši, v kateri je živelo več rodov žensk. Najstarejša, ki je imela komando, je bila stara kot zemlja, brez zob in nenehno čemerna. Vendar so bili njeni ukazi blagodejni. Mlajše so mi nemudoma prinesle vodo in milo, da sem se umil, posodile so mi hlače in srajco, one pa so oprale oblačila, ki sem jih imel na sebi. Trikrat na dan smo jedli mleko in polento, za kar smo jim bili zelo hvaležni. Ko smo malo prišli k sebi, smo pričeli vleči iz nahrbtnikov konzerve, val hvaležnosti je zalil njihove obraze, potem pa smo se skupaj usedli za mizo in pojedli dobrote. O boljševikih so nam pripovedovale straš­ljive zgodbe. Mislil sem, da smo bili Nemci zveri, pa smo naleteli še na dosti hujše. Ko smo se kmalu pričeli umikati, so civilisti odšli z nami. Naši fantje so jih stražili, v slučaju, da ne pobegnejo ali nas ne izdajo. Nekoč, bilo je ravno po veliki noči, pademo v rusko zasedo. Mitraljezi so začeli pokati, granate so razsvetljevale nebo, snežilo je, zaradi dima se ni nič videlo. S Francijem sva tičala za okopi, ki so jih pred nami naredili že Rusi, zobje so nama šklepetali, na glas sva molila in prosila Boga, naj naju reši tega pekla. Potem je iznenada počilo, na obrazu sem začutil nekaj toplega, nato me je zagrnila tema. Ko sem čez nekaj časa prišel k zavesti, sem ugotovil, da Franci leži na meni, da postaja vedno težji in težji. Bil sem ves krvav, in ko sem bolje pogledal, prijateljeve glave ni bilo nikjer videti. Le gmota mesa je štrlela od trupa. Začel sem kričati, mislil sem, da se mi je zmešalo, tako me je bilo groza. Šele čez več ur sta se do mene prebila dva druga Slovenca, objemala sta me s solzami v očeh, vesela, da sem ostal živ. Oplazilo me je po desni strani glave, kri se je že malo ustavila, saj sem na rano polagal ledene sveče. Eden od njih, ki je bil doma iz okolice Domžal, je predlagal, da se stisnemo skupaj in počakamo, da se 'tisti hudiči nehajo streljat med seboj'. Drugi smo mu ugovarjali, da to ne bi bilo pametno, potem smo se le umaknili. Bežali smo prek razmesarjenih trupel, stopali v potoke krvi, ki je sproti zmrzovala, in ko je čez nekaj časa strašansko počilo, smo z grozo v očeh spoznali, da bi bilo po nas, če se ne bi umaknili drugam. Naleteli smo na Rusa, bil je popolnoma gol, videlo se mu je, da se mu je zmešalo. Tiho smo ga obšli, nikomur ni padlo na pamet, da bi ubogega reveža ustrelil. Tam, kjer je padlo veliko granat, so gorela tla, bili smo brez vsega, prepuščeni na milost in nemilost eni ali drugi strani. Ne vem točno, koliko časa smo blodili med mrliči, nenadoma smo zagledali pred seboj nekaj dreves, ki so žalostno štrlela kvišku nad moriščem. Obleka, ki sem jo imel na sebi, je zmrzovala, ledene srage po hrbtu in obrazu pa tudi. Edino tako bomo preživeli, če se bomo stisnili drug k drugemu, reče nekdo. Mrtvim smo pobrali plašče in pelerine, nikoli ne bom izvedel, čigave hlače so me rešile pred zmrzaljo. Smrdele so po dreku, a kdo se je na takšne malenkosti takrat oziral! Začel sem tiho, komaj slišno, prepevati pesem Marija, ti nas voditi znaš, drugi so mi pritegnili … zdelo se mi je, da nam je melodija, ki nas je spominjala na dom, pomagala, da smo se vsaj malo umirili …«

Se nadaljuje