Skromno, a odločno do devetdesetih

Rozalija Robič, Judita Ksenija Mezeg, Vida Kosmač, Friderika Burnik in Ana Košir so gospe, ki jih je pred kratkim ob občinskem prazniku v Kranjski Gori z obiskom in priložnostnim darilom razveselil župan Jure Žerjav. Obiskal jih je, ker so v letošnjem letu dopolnile devetdeset let.

Tudi letos se je, tako kot je v Kranjski Gori tradicija, v tednu, ko praznujejo občinski praznik, župan Jure Žerjav odpravil na obisk k tistim občanom, ki v tem letu praznujejo 90. rojstni dan. Letos so bile to same gospe, ki so se razveselile pozornosti in z županom z veseljem poklepetale o radostih in stiskah, o življenju nekoč ter vsakdanu v jeseni življenja.

V sredo, prav na občinski praznik, ki ga v Kranjski Gori praznujejo na dan, ko je dovški župnik Jakob Aljaž na vrhu Triglava postavil kasneje po njem poimenovani stolp, je župan obiskal Rozalijo Robič in Judito Mezeg.

Zelo živ spomin na otroštvo

Domačinka iz Gozd-Martuljka oziroma Rut Rozalija Robič je bila zelo vesela županovega obiska, saj sta kar hitro ugotovila, da pozna kar precej članov županove družine. Rada ima obiske in družbo, želi pa si, da bi še lahko hodila na sprehode, tako kot pred nekaj leti. Kot je dejala, ji dnevi minevajo ob dremanju in obujanju spominov, saj ji spomin zelo dobro služi: »Včasih je kot film in vidim vse od otroštva pa do danes.« V spomin so se ji vtisnili drobci življenja vse od najbolj rane mladosti, kot pravi: »Verjetno se boste smejali, ampak v spomin se mi je vtisnilo, ko sem bila stara okoli dve leti in sem stari mami pomagala grabiti seno. Med igro sem našla slepca in sem ji ga prinesla pokazat, mamo pa je skoraj kap, ko je v mojih rokah zagledala kačo.« Spominja se tudi, kako sta z bratom pasla krave in iz gnezda čmrljev pobirala med: »To so take otroške stvari, ki ti ostanejo v spominu.« Vnukov nima, televizijo gleda bolj malo, najraje pa ima poljudnoznanstvene oddaje. Poseben pečat na njenem življenju pa je pustila tudi vojna, ki se je še danes s strahom spominja: »Vojska nam je pobrala vsa mlada leta, strah mi je ostal še danes. Nerada gledam take filme, ampak me še danes pri srcu stisne, če v filmu vidim Hitlerja in njegove.«

Iz Ljubljane v Gozd-Martuljek

Judita Mezek se je s soprogom v Gozd-Martuljek preselila pred 12 leti, pred tem pa je bila lastnica lokala v Ljubljani, ki ga je prodala in kupila hišo v Gozd-Martuljku. Zaradi slabšega zdravja je več povedal njen soprog, izjemno čil ravno tako 90-letni upokojeni policist. Kot je povedal, se tudi v Ljubljano še vedno vračajo: »Po dva meseca smo tukaj, pa gremo v Ljubljano, kjer imamo ravno tako hišo z veliko vrta.«

V Kranjsko Goro je prišla iz Zagorja

Dan kasneje, v četrtek, je župan najprej potrkal na vrata svoje sosede Vide Kosmač. Kot se spodobi za obisk pri gospe, ki se je izšolala za kuharico, se je miza šibila od dobrot, gospa Vida pa je, čeprav je potožila, da ji zdravje ne služi več tako kot včasih, z županom veselo poklepetala o vročini, ki v teh krajih vendarle ni tako huda kot drugje po Sloveniji, o tem, kaj je novega v kraju, kako je družina in koliko veselja ima z najmlajšim, dveletnim pravnukom Aleksejem, ki je med obiskom navdušeno poskakoval na novem trampolinu za hišo. Z veseljem je povedala, kako so jo domači presenetili za rojstni dan. »Rekli so, da gremo nekam na kosilo. Peljemo se in peljemo, pa me naenkrat prešine – saj vendar ne gremo v Zagorje?!« Seveda so šli, v Zagorje od Savi, od koder je Vida pred šestdesetimi leti prišla najprej na Javornik, kjer je spoznala moža, nato pa v Kranjsko Goro, kjer je na domačiji pri Sivcu, kakor se reče po domače, preživela največji del svojega življenja in kjer še vedno uživa v krogu svoje družine: sina in snahe ter vnukinje z družino.

Učiteljica, ki je našla moža na drugem koncu Slovenije

Le nekaj hiš naprej, prav na vhodu v središče Kranjske Gore, živita zakonca Burnik. Gospa Friderika je praznovala rojstni dan na praznik svete Ane, prav na isti dan kot župan Žerjav, sta ugotovila v klepetu. »Ne vem, zakaj si imen ne izbiramo sami … je pomodrovala mila in nasmejana devetdesetlet­nica, ki ima za seboj bogato življenjsko pot. »Mama je bila rojena v izgnanstvu v Nemčiji, morda imam zato nemško ime, čeprav sem bila rojena v Kranjski Gori.« Pisala se je Blenkuš, dokler ni kot mlada učiteljica dobila prve službe na šoli v Rovtah pri Logatcu, kjer je spoznala tudi svojega moža. »Ko je umrla mama, sem se nekako zmenila, da sem prišla bliže domu. Nekaj let sem učila na jeseniški šoli, nekaj časa sem nadomeščala celo učiteljico prvega razreda tu, v Kranjski Gori.« Kasneje je poučevala v domu Angelce Ocepek, tri leta pred upokojitvijo pa so jo vzeli v službo na Minis­trstvu za notranje zadeve in jo poslali na delovno mesto na Korensko sedlo. »Če bi morala še kdaj v službo, bi šla tja!« pravi odločno. Pa ne bo treba, s soprogom živita mirno upokojensko življenje. Gospa Frida se ne pritožuje. »Zelo smo si dobri z nečakom in njegovo družino, z njimi smo tudi praznovali moj rojstni dan,« je povedala. Sicer pa zanjo v zad­njih letih lepo skrbi mož, ki se je 1. junija 1985 s 40 leti in 4 dnevi delovne dobe upokojil, zdaj pa z veseljem skuha kosilo, skrbi za bujen vrt okoli hiše in si vzame čas, da pregleda časopisje.

Drobna žena trdne volje

»V trdem sem gor zrasla, nobenega razkošja ni bilo …,« je razlog za to, da ji človek prav gotovo še dolgo ne bi pripisal 90 let, pojasnila Ana Košir, ki jo je župan Jure Žerjav v četrtek zadnjo obiskal. Kar po nekaj strmih stopnicah se je moral vzpeti, da je prišel do njenega stanovanja v hiši tik ob glavni cesti v Podkorenu. »Točno vem, koliko jih je, ker sem po teh stopnicah nosila bolno sosedo, ki je, medtem ko sem bila v službi, čuvala moja otroka,« ve povedati. Rodila se je pri Turku, v družini z osmimi otroki in komaj tri leta je bila stara, ko ji je umrla mama. »Delali smo, kaj pa drugega, in v šolo smo hodili bosi …« Poročila se je in rodila dva otroka, Barbaro in Janka, ki jo rada obiskujeta. Rada se spomni, kako je delala na pošti in kasneje na bencinskem servisu, tako rekoč od dne, ko so ga odprli, pa do svoje upokojitve, celih dvajset let. Zdaj živi s skromno penzijo. »A lahko shajaš, me včasih kdo vpraša. – Hvala bogu, nisem razvajena, odgovorim,« odgovori na vprašanje, kako živi. »Jem v glavnem kruh in belo kavo, pa košček pancete. Ne rabim veliko.« Zadovoljna je, ker jo noge še držijo, zato se vsako jutro odpravi na sprehod – do brata, prijateljice, na pokopališče … Ne, dolgčas ji ni. Celo televizije že vse leto ni prižgala. »Kaj bi jo!« je odločna. »Da bi gledala vse tiste, kako sedijo eden drugemu na poti?!«