Instrumentalna virtuoza

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Razvedrilo / torek, 13. avgust 2013 / 09:00

V okviru 31. Festivala Radovljica je v cerkvi Marijinega oznanjenja v Adergasu potekal koncert ameriškega instrumentalista Dorona Davida Sherwina ob spremljavi orglavke in čembalistke Haru Kitamika.

Glasbeni spored njunega dvodelnega koncerta, ki sta ga izvedla pred polno cerkvijo, je zajemal skladbe, ki predstavljajo glasbene kulture, ki so cvetele okoli leta 1600 na območju Italije in Anglije. Italijanski avtorji, kot je Frescobaldi, imajo pomembno vlogo v današnjem glasbenem življenju, medtem ko so angleški avtorji razmeroma neznani, čeprav velja elizabetinska doba za eno najslavnejših. Skladatelji so uporabljali najrazličnejše ‘posebne efekte', da bi ganili poslušalce, med njimi zlasti instrumentalno virtuoznost ter posnemanje naravnih pojavov, kot je odmev, ter na ta način skušali doseči vtis čustvene ekspresivnosti in spontanosti.

Sherwin je leta 1984 odšel iz rodne Kalifornije, odtlej pa kot cinkist nastopa po vsem svetu. Uveljavil se je predvsem kot specialist za improvizacijske tradicije glasbe od srednjega veka do jazza. Njegovemu prepoznavnemu izvajalskemu slogu smo bili priča tudi tokrat v Adergasu. Glasbilo cink ima sicer značilnosti tako pihala kakor trobila. Njegov enkratni zvok so zaradi mehkobe, gibčnosti in dinamičnega razpona pogosto primerjali s človeškim glasom, ki je bil glavni vzor nekdanjih instrumentalistov. Glasbilo je doživelo razcvet v drugi polovici 16. in začetku 17. stoletja. Takratni virtuozi so sloveli po ekstravagantnih improviziranih variacijah in diminucijah. Sherwin oživlja takšno prakso z lastnimi obdelavami motetov, madrigalov in plesov največjih italijanskih in angleških mojstrov.

Na tokratnem koncertu ga je spremljala japonska glasbenica Haru Kitamika, ki se je po končanem študiju čembala v Tokiu preselila na Nizozemsko, sodeluje pa z orkestri po vsem svetu. »Nekaterim skladbam sva si dovolila dodati virtuozne variacije ali ‘divisions', kakor so jih imenovali Angleži. Tovrstne tehnike improviziranega okraševanja so nekoč zahtevali od vseh instrumentalistov in z njimi je glasbenik lahko drzno razkril svoje las­tno srce,« pravi Sherwin.