Vsaka žival zasluži spoštovanje

To poudarja velika ljubiteljica eksotičnih živali Nika Leben iz Stražišča pri Kranju. Doma ima dvajset kač, kuščarje, žabe, ptičje pajke, žuželke, glodavce …

Eksotične živali pri marsikom porajajo predsodke. Te je včasih imela tudi Nika Leben iz Stražišča pri Kranju, ki pa ima danes doma pravi mali živalski vrt eksotičnih živali. »Pred kačami sem imela velik strah, včasih tudi kakšno moro. To sem uspešno premagala, pri ptičjih pajkih pa še vedno nisem čisto gotova vase, v roke si upam vzeti le kakšno bolj mirno vrsto,« pove Nika.

Njena ljubezen do eksotičnih živali se je začela, ko ji je pred devetimi leti študent na biotehniški fakulteti, kjer je skrbela za poskusne živali, prinesel kačja jajčka in jo prosil, naj mu pomaga, da se izležejo. Takrat se je izleglo osemnajst malih kačic, nekaj časa je zanje tudi skrbela, ena od njih pa je nato postala njena prva kača. Danes jih ima že dvajset, skrbi pa še za osem vrst kuščarjev (gekoni, agame, legvani …), sedem vrst žab, štirinajst ptičjih pajkov, želve, različne glodavce, med katerimi so tudi miši in podgane, ki jih goji za hrano za svoje živali, dihurji, žuželke …

Ameriški gož gre po svoje

Med kačami je le ena strupenjača – rogata klopotača. Čeprav gre za mirno vrsto, je Nika ne jemlje v roke, ampak jo ob urejanju terarija s pomočjo kljuke prestavi v drugo posodo. V oči pa nam pade tudi terarij, ki ima pokrov obtežen z velikim kamnom. »V njem je rdeči ameriški gož, ki mi največkrat pobegne. Ima neverjeten nagon in najde pot na prostost tudi skozi najmanjšo luknjico,« pojasni Nika. Njena največja kača je trimetrski indijski piton, sicer pa ima precej 'albino' kač, ki so torej brez pigmenta. »Te so v teraristiki zelo razširjene, ker jih načrtno množijo med sabo, zato obstaja veliko barvnih različic. Ker so svetle in preveč vidne, v naravi ne bi preživele, v ujetništvu pa so zelo popularne, ker so lepe,« je povedala. Med atraktivnejše primerke uvršča tudi grebenastega gekona, ki ima na nožnih blazinicah posebne preobražene luske, zaradi katerih je sposoben teči po navpičnem steklu, in modrojezičnega skinka, plazilca, katerega telo zelo spominja na kačje. »V rokah je zelo prijazen, ko pa pokaže svoj modri jezik, je pa strašen in to je tudi njegov način obrambe pred plenilci,« je razložila.

Pokaže nam tudi ptičje pajke različnih vzorcev. »Samo par vrst lahko vzameš v roko. To ni žival za 'crkljanje'. Opazuješ jo med bivanjem v terariju, menjaš vodo in vsake toliko časa vržeš žuželko.« Čeprav njihovi ugrizi niso smrtno nevarni, je treba biti z njimi zelo previden. »Mene hvalabogu še ni ugriznil. Lahko pride do obširnih okužb, podplutb, oteklin, celo tkivo zna razpasti. Poleg ugriza imajo še en način obrambe – dlačice, ki so zelo dražeče za sluznico. Enkrat mi je ena prišla v oko, zaradi česar sem cel dal jokala in imela strašne bolečine,« se spominja.

Ko ugrizne veliki piton …

S ptičjimi pajki torej nima slabih izkušenj, kako pa je z drugimi živalmi? Kot pravi, jo je tudi veliki piton že ugriznil, a po lastni neumnosti: »Z roko, s katero sem prej držala podgano, sem mu šla čistit pred nos. Pri kačah pa je glavno čutilo voh, zato je treba med hranjenjem zelo paziti. Še posebej sem previdna pri strupenjači. Sicer pa se mi je od stotih ugrizov rana le dvakrat tako vnela, da sem morala jemati antibiotike, pa še to je bilo zaradi ugriza miške.«

Skrb za živali od nje terja veliko časa. »V bistvu en 'šiht' na dan. Treba je čistiti terarije, menjati vodo, skrbeti za hrano. Precej živali je nezahtevnih. Kače na primer hranim enkrat na teden ali dva. Piton naj bi v celem letu pojedel toliko, kot tehta. Če bi pojedel velikega zajca, bi imel najbrž dovolj za tri tedne. Tudi v naravi se kače, če pojedo res velik plen, nato zavlečejo v luknje in ga prebavljajo tudi več mesecev. Plazilci se hranijo na 14 dni, prav tako ptičji pajki, kuščarji in žabe pa vsak drugi dan. Precej časa mi vzame vzgoja in priprava hrane,« je razložila.

Nika je tudi ustanoviteljica in predsednica Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo. Z njim pripravljajo razstave in delavnice, na katerih obiskovalcem pomagajo premagovati predsodke pred temi živalmi in širiti pozitiven odnos do njih. »Prav vsaka žival si zasluži spoštovanje in da jo imamo radi,« je poudarila. Zanimanje za eksotične živali se je sicer vrsto let povečevalo, zanje se je odločalo vse več ljudi, v zadnjih letih pa se je zaradi krize zmanjšalo, še pove sogovornica. Njena velika želja je, da bi nekoč vrata odprt center za eksotične živali, prepričana je, da bi bil prava atrakcija.