Balkan na Brdu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. avgust 2013 / 11:24

Brdo je prejšnji četrtek spet doživelo enega svojih zvezdnih trenutkov. Po Bushu in Putinu ga je s svojim obiskom počastil tudi francoski predsednik Hollande. Ob tem so nekateri od naših medijev kokodakali, da je to prvi obisk francoskega predsednika pri nas. To drži, a le za čas samostojne države, sicer pa je Slovenijo decembra 1983 obiskal predsednik Mitterrand. Obiskal je tudi tovarno IMV v Novem mestu (zdaj Revoz), kjer so takrat izdelovali legendarne katrce. Pa stopi do ene od delavk, ji ponudi roko in se ji predstavi. Vrla Dolenjka pa ga razume, kot da je rekel »Mi teran« in strumno odvrne: »O, mi pa cvejček.«

Mitterrandov naslednik 25. julija zagotovo ni prišel pokušat slovenskih vin, za vino je bil dan tudi prevroč. Predsednik francoske republike je prišel na uradni obisk v Slovenijo, hkrati pa za botra srečanju voditeljev držav »zahodnega Balkana«, ki se je istega dne zgodilo na Brdu. Gledam fotografijo devetih voditeljev, ki so se v parku po gasilsko nastavili fotografom. Na njej prepoznam francoskega in našega predsednika, pa srbskega (Tomislav Nikolić) in hrvaškega (Ivo Josipović), drugih ne. Po poročilih sodeč, so na njej še Atifete Jahjaga (predsednica Republike Kosovo in edina ženska na sliki), Gjorge Ivanov iz Makedonije, Bujar Nishani iz Albanije, Željko Komšić iz BiH in Filip Vujanović iz Črne gore. Zadnjih štirih ne razločim, fotografija pa je brez podpisa. Ob tej se spomnim na neko drugo fotografijo na istem kraju in jo poiščem v eni od zgodovinskih knjig. Na njej so meni bolj znani možje iz nedavne zgodovine. Z leve stojijo: Momir Bulatović, Alija Izetbegović, Slobodan Milošević, Milan Kučan, Kiro Gligorov in Franjo Tuđman. Na Brdu so se 18. aprila 1991 voditelji šestih republik SFR Jugoslavije še zadnjič sestali v tako popolni zasedbi in razprav­ljali o tem, kako rešiti skupno državo. Rezultat je znan: tretja balkanska vojna. Trije od imenovanih (Milošević, Tuđman in Izetbegović) so se dobra štiri leta pozneje, novembra 1995 še enkrat znašli za skupno mizo – v Daytonu (Ohio, ZDA) in v navzočnosti predsednika Clintona dosegli sporazum (podpisali so ga 14. decembra v Parizu), s katerim so končali vojno v Bosni, vojna pa se je nato razplamenela še na Kosovu in končala šele 1999. Če k vsemu skupaj pripišemo še iz istega temeljnega nesporazuma izvirajoče oborožene spopade med makedonsko vojsko in albanskimi skrajneži v Makedoniji (2001), vidimo, da so tretje balkanske vojne trajale kar deset let.

»Proces Brdo« naj bi zagotovil, da se balkanske vojne ne bi ponovile. Vsaj v bliž­nji prihodnosti ne, na daljši rok po mojem niso izključene, balkansko plemensko sovraštvo je zagotovo močnejše od evropskega povezovanja. Glavni dosežek EU je tako ali tako v tem, da med državami, ki so se vanjo povezale, ni več vojn. Če bi EU uspelo v svojo skupnost povezati še Srbijo, Črno goro, BiH, Makedonijo, Albanijo in Kosovo, bi bila verjetnost daljšega miru na Balkanu že kar velika. Slovenija lahko v tem projektu odigra vlogo spodbujevalca in posrednika. Upamo lahko, da bodo voditelji z brdske fotografije julija 2013 bolj uspešni od tistih s fotografije aprila 1991. Brda se tudi sicer drži zelo prepoznavna balkanska usoda. Pred drugo svetovno vojno je bil poletna rezidenca kneza Pavla Karađorđevića. Po vojni je Tito na istem kraju sprejemal pisano druščino voditeljev z vsega sveta. Kolikor vem, so ga v začetku leta 1980 prav z Brda odpeljali v UKC v Ljubljano, kjer je nato umrl, z njegovo smrtjo pa se je začel tudi razpad države in se končal – v balkanski vojni …