Že v dvorani izveš, ali je dobro

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 29. julij 2013 / 23:00

Za ansamblom Prešernovega gledališča je sanjska sezona. Pet zelo uspešnih predstav sta z navdušenjem sprejeli tako publika kot gledališka kritika. Direktorica Mirjam Drnovšček, ki gledališče vodi drugo polno sezono, ima nedvomno veliko razlogov za zadovoljstvo.

V povabilu gledalcem k vpisu abonmajev ste na začetku sezone lansko jesen zapisali: »Za letošnjo sezono smo izbrali zgodbe, ki vam bodo zlezle pod kožo, igralcem pa ponudile vloge, ki so jim, upamo, pisane »na kožo« – vsaka uprizoritev je na repertoar uvrščena s posebno pozornostjo do vas, dragi obiskovalci, ki zgodbe sprejmete ali jih odklonite, in do igralcev, ki z vsako vlogo razgaljajo del sebe.« V vseh petih premierah ste se obljube v celoti držali. Kako prav vam je vaša koža po izjemno uspešni sezoni?

»Po naporni in uspešni sezoni nimam razloga, da se v svoji koži ne bi počutila dobro. Vem, da bo tako leto težko ponoviti, hkrati pa sem prepričana, da nas čaka zelo zanimiva nova sezona, v kateri pri kakovosti zagotovo ne bomo popuščali. Prvi jesenski uprizoritvi sta bili zadnji mesec že »v delu«.

Od uvodne predstave Sen v septembru nam je vsaka naslednja premiera dala nov zalet, vse do letošnjega vrhunca v marcu z avtorskim projektom 25.671 Oliverja Frljića. Ko načrtujemo predstavo, vedno upamo, da se bodo besedilo, režija in igra zlili v eno perfekcijo, ki jo bo prepoznala tudi publika. Take želje se ne uresničijo vedno, nam so se pri vseh petih predstavah. Danes živimo v nekakšni negotovosti, dvomu o vsem in vsakomer in prav to nas žene v iskanje resnice, kar skušamo pokazati z našimi predstavami. Včasih si kaj težko priznamo in bi najraje mižali še naprej. S predstavo o izbrisanih smo odpirali oči. Naše in vaše.«

Kdaj je za vas v gledališču, poleg vašega lastnega zadovoljstva, da ste dobro opravili, predstava uspešna?

»Prvi kazalnik je vsekakor pozitiven odziv publike, ki ga običajno začutimo že v dvorani. Seveda so pomembne tudi dobre kritike in navsezadnje različne nagrade tako uprizoritvam v celoti kot posameznim igralcem. Po veliki Prešernovi plaketi, ki smo jo za občinski praznik prejeli za uspešno uresničevanje poslanstva na kulturno umetniškem področju, je sledila stanovska nagrada ZDUS za leto 2012 igralki Vesni Jevnikar, na Tednu slovenske drame je Šeligovo nagrado prejela predstava Rokovnjači, na festivalu Zlati lev v Umagu pa je taistega leva prejela igralka Vesna Pernarčič za vlogo Marlene Dietrich. Priznanje so vsekakor tudi uvrstitev predstave 25.671 v tekmovalni program Borštnikovega srečanja in vabila na mednarodne festivale. Rada bi poudarila, da se redno uvrščamo v tekmovalni program, kar je za gledališče z majhno produkcijo izjemen dosežek. Že to, da s tako malo denarja pripravimo pet produkcij, je občudovanja vredno.

V pretekli sezoni smo veliko truda vložili v pridobitev mlade publike in z abon­majem »špica« nam je kar uspelo. Poleg tega pa je pod našim okriljem začel delovati tudi mladinski oder, ki je uprizoril tudi dve zahtevni predstavi: Nora Nora in Dogodek v mestu Gogi.«

Gospodarska kriza tudi kulturi ne prizanaša …

»Višina sredstev, ki jih za naš program namenja država, je že od leta 2009 za 20 odstotkov nižja, s tem, da tudi z zmanjšanim proračunom delamo enak program kot prej, štiri do pet predstav na leto. Želela bi si predvsem zagotovljeno večletno financiranje, da bi vsaj za dve leti naprej vedeli, koliko denarja bomo imeli za program. Lani smo za prihajajočo sezono to izvedeli šele konec junija. Program pa sicer oblikujemo za dve, tri leta naprej. Zaradi krize se recimo s TSD umikajo tudi nekateri doslej tradicionalni pokrovitelji.«

Se v Mestni občini Kranj kot ustanoviteljici Prešernovega gledališča kaj bolj zavedajo vašega poslanstva kot država?

»Z občino zelo dobro sodelujemo. V zadnjih dveh letih smo med drugim obnovili dvorano, odrske vlake, zamenjali smo dotrajana okna, pravkar pa obnav­ljamo foajer. Občina je tudi eden od pomembnih financerjev Tedna slovenske drame. Zadnji dve leti je njen delež celo višji kot državni.«

Se vam zdi, da kljub kakovosti in dobrim odzivom publike in stroke na Prešernovo gledališče v Ljubljani še vedno gledajo nekoliko zviška?

»Zagotovo. Že medijske pozornosti je tam več. Če si v Ljubljani, je vse lažje, ne glede na kvaliteto. Vsi nam govorijo, da smo v samem vrhu slovenskega gledališča, nekateri nas postavljajo ob bok ljubljanski Drami, kar je pomemben podatek.«

Ena osrednjih predstav sezone je bil nedvomno avtorski projekt 25.671, ki govori o problematiki izbrisanih. K temi ste pristopili z veliko mero poguma …

»Ko smo se odločili za predstavo o izbrisanih, sem vedela, v kaj se spuščam. Mogoče bi kdo res stisnil rep med kolena in rekel ne, ampak včasih je prav sprejeti odločitev, ki ni lahka, je pa potrebna. Čas je že bil, da si priznamo, da smo pred nekaterimi stvarmi preprosto zamižali. Kako zdaj to povedati ljudem? Ne, res nam ni bilo lahko. Širša poanta predstave je, da je oblasti vedno treba gledati pod prste, ne glede na to, ali je leva, desna ali tista vmes.«

Pa vendar, mnenja publike so bila precej različna …

»Niti ne. Odziv večine je bil pozitiven. Seveda smo pričakovali in bili deležni tudi negativne reakcije. Težko se je vsem soočiti s kolektivno krivdo, seveda pa ne obsojam nikogar, ki vse skupaj vidi drugače. Prepričana pa sem, da je bolje, da predstava pusti vtis na ljudi, kot da gredo ti iz dvorane hladni in predstavo že naslednjo minuto pozabijo. Bilo je nekaj reakcij po elektronski pošti in telefonu in z gledalci sem se o tem tudi pogovarjala. Mogoče bi bilo dobro, da bi po vsaki predstavi pripravili tudi pogovor na temo, da bi se ljudje bolj seznanili s problematiko in bi jim bolj razumljivo, kaj smo želeli povedati. Marsikdo, in med njimi smo bili, preden smo se začeli ukvarjati s to tematiko, tudi mi, ima popolnoma napačen pogled na to.«

Medtem ko se slovenska gledališča niso preveč zanimala za nakup predstave, po ste že z uspehom gostovali v Zenici in Zagrebu …

»Na obeh gostovanjih smo naredili zelo dober vtis. Smo pa nekoliko prilagodili zaključek predstave, v katerem nismo trkali na vest gledalcev, saj nismo imeli zakaj, smo pa spregovorili o dejstvih o izbrisanih. Povsod so dejali, da je predstava pogumno dejanje, ki ga v svojih državah pogrešajo. Jeseni smo povabljeni v Beograd in Vršac ter na mednarodna festivala v Kragujevac in v slovaško Nitro. Potem gremo na »borštnika«, po nagrado« (se zasmeji).