Avantgardne podobe spomina

V razstavnih prostorih kranjskega gostišča Stari Mayr se je predstavil umetnik Živko Kladnik.

Kranj – Razstava obsega glavne karakteristike Kladnikovega dosedanjega bogatega umetniškega opusa. Avtor namreč kontinuirano sledi nekaterim procesom neoavantgarde, katere temelje in izhodišča je v sklopu t. i. vizualne in konkretne poezije, ki združuje literarne in likovne komponente – z umetnikoma Francijem Zagoričnikom ter Nejčem Slaparjem v skupini Studio Signum – postavil že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Tudi v najnovejši Kladnikovi razstavi, simbolično imenovani po Lorcovi poemi Zeleno, ki te hočem zeleno, odsevajo principi futurizma, dadaizma in nadrealizma. »Gre za stalnice avtorjevih galerijskih projektov, v katerih uporablja t. i. ready-made postopek – recikliranje oziroma vključevanje odvrženega gradiva v likovne objekte. Ti imajo obliko kolaža, kreativnega postopka združevanja izrezkov iz časopisov in revij, fotografij, plakatov in fotokopij, s katerimi avtor proizvede neločljiv preplet podob in besede,« je Kladnika predstavil kustos Gorenjskega muzeja, umetnostni zgodovinar in kritik Damir Globočnik.

Pri tem Kladnik osebno-izpovedne komponente povezuje z udarno provokativnostjo in družbenokritično angažiranostjo. Prav to velja tudi za tokratno razstavo, ki je nastala po daljšem ustvarjalnem razmisleku. Izhodiščna tema so posledice vojaškega genocida v Srebrenici, ki smo mu bili priča v bratomorni balkanski vojni – ena izmed največjih tragedij na sodobnih evropskih tleh, katere rane so odprte še danes. Ciklus štirinajstih kolažev se ujema s številom postaj Kristusovega Križevega pota, ikonografskega motiva zahodnega krščanstva in globokega simbola trpljenja. Avtor je podobe žalujočih mater ob krstah združil s podobami znanih zgodovinskih osebnosti politike in pop-kulture, pa tudi s fotografijami las­tnih znancev in celo sebe, s čimer je jasno izrazil zavezujoč spomin in moralno odgovornost nas samih.

In prav v tem moramo videti etično razsežnost Kladnikovega likovno-umet­niškega ustvarjanja: z aktom kontinuiranega ustvarjanja avtor ohranja komponento ne-pozabe, moralno vpetost nas vseh v tok zgodovine. Kladnikov umetniški opus je zato namerno nezaključen projekt, ki skozi misel in spomin odpira prostor svobode sodobnega subjekta.