Proti obglavljanju dreves

Čeprav popoln samouk, je Vilko Rifel iz Črne pri Kamniku po dolgoletnem praktičnem učenju napisal prvi priročnik v slovenščini o negi in podiranju dreves v zahtevnih situacijah. Zakaj je pri tem treba poznati različne vozle in kako podreti drevo, ki stoji neposredno ob hiši, sta le dve od mnogih vprašanj, na katera nam je odgovoril.

Prve izkušnje pri izvajanju sečnje v gozdu je Vilko Rifel dobil že v mladosti, ko je pri različnih gozdnih opravilih pomagal svojemu očetu in sorodniku. Leta 1987 se je nato vpisal v alpinistično šolo v kamniškem alpinističnem odseku, kjer se je prvič srečal z vrvno tehniko, in po preteku pripravniške dobe in vseh opravljenih izpitih je prejel naziv alpinista, nato gorskega reševalca in nekaj let kasneje tudi inštruktorja GRS. »Ob tem sem se začel ukvarjati tudi z višinskimi deli. Prvi stik z delom na višini, ki je bil v povezavi z drevesi, je bila montaža strelovodov na drevesa v Kemijski industrij Kamnik. Prvi pravi stik z arborističnim delom pa je bilo pred sedemnajstimi leti podiranje oreha v bližini neke hiše, ki se ga ni dalo podreti na klasični način, ampak sem ga žagal po kosih od zgoraj navzdol. Tako se je začela moja arboristična pot samouka. Z veliko dela sem si nabral kar nekaj izkušenj, ki sem se jih odločil opisati v priročniku, ki je nastajal pet let. Poglavitni vzrok za nastanek knjige je bila predvsem današnja podoba dreves v urbanem okolju, ki so vse pogosteje predmet nestrokovnega posega v pomenu nege drevesa,« pravi Vilko Rifel, ki priznava, da mu pri delu najbolj pomaga prav alpinistično znanje, saj si brez alpinističnih pripomočkov ne predstavlja varnega dela v krošnji dreves.

V svoji knjigi opisuje stresne dejavnike, ki vplivajo na drevo v urbanem okolju, poškodbe dreves in njihove reakcije na poškodbe, izvajanje pravilne strokovne nege, ustrezno opremo, osnovne vozle, potrebne za varno delo, in številna druga področja, ki bodo – kot pravi – v pomoč tako vrtnarjem, ki se pri svojem delu srečujejo z obrezovanjem drevja, kot komunalnim in cestnim delavcem in gasilcem, ki morajo v krošnje dreves poseči ob naravnih nesrečah ali pri reševanju živali. »Pri arborističnem delu zahtevna situacija nastopi, ko izvajamo nego iz dvižne košare ali pa neposredno v krošnji drevesa (redčenje krošnje, prikrajševanje vej, nižanje vrhov, odstranjevanje suhih, odmrlih vej) in pri saniranju dreves po žledolomu, snegolomu ali vetrolomu. Ko pa so neposredno pod drevesom objekti in preostala infrastruktura, je delo toliko bolj oteženo, saj je treba veje navezovati in jih s posebnimi vrvnimi manevri ob pomoči različnih tehničnih pripomočkov spustiti na tla. Posebno nevarnost predstavljajo tudi električni vodi, ki so jih prerasle veje in jih je treba ustrezno in strokovno prikrajšati. Še posebej zahtevno pa je podiranje drevesa po kosih od zgoraj navzdol, ki se ga lotimo takrat, ko drevesa ni mogoče odstraniti iz rastišča s klasičnim posekom pri tleh. Pri obrezovanju in podiranju dreves pa ni točno začrtanih pravil, saj je vsako posamezno obravnavano drevo zgodba zase, zato so situacije različne in se jim je obžagovalec primoran prilagajati,« pravi Rifel in poudari, da je podiranje in obrezovanje dreves v zahtevnih situacijah zelo nevarno početje, saj pri delu izstopata dva nevarna faktorja – delo na višini in delo z motorno žago.

In kakšne so najpogostejše napake pri sajenju in negi dreves v urbanem okolju? »Velikokrat so temeljne napake storjene že pri neustreznem načrtovanju zasaditve, izbiri prostora in posamezne drevesne vrste. Prav tako je temeljnega pomena vzgojna rez mladega drevesa po sajenju, saj lahko že takrat odpravimo morebitne nepravilnosti v rasti krošnje pri drevesu. Običajno se lastniki dreves v svojih vrtovih odločajo za obrezovanje drevesa iz bojazni, da bi jim močan veter odlomil vrh ali veje ali pa celo drevo podrl na stanovanjski objekt in posledica tega je poseg v krošnjo drevesa ali pa celo odstranitev celega drevesa. Izvajalci v tem poslu pogosto vidijo le zaslužek in drevo preprosto ukrojijo po želji naročnika, ker so premalo strokovni, saj bi v nasprotnem primeru znali najti rešitev za ustrezen način posega v drevo do te mere, ki bi zadovoljila stranko in bi hkrati tudi omogočala normalen razvoj in rast drevesa. Če bi bili izvajalci teh del malo bolj strokovni, bi marsikatero drevo še danes nemoteno raslo na svojem rastišču v urbanem okolju. Tako je nemalokrat ravno obžagovalec tisti, ki s svojim nestrokovnim posegom zdravo in varno drevo na dolgi rok spremeni v nevarno. Najpogostejše napake, na katere naletimo pri negi dreves, so obglavljena drevesa – pretirano nižanje vrhov in pretirano zmanjševanje obsega krošnje, kar ima za posledico nastanek sekundarne krošnje, pri kateri so veje običajno slabše pritrjene na deblo drevesa, ki tako sčasoma res začne predstavljati nevarnost za okolico.