Tour de France

Včasih se zgodi, zlasti poleti, da v svetu nepolitični dogodki vzbudijo več medijske pozornosti od političnih. Ta teden je tak primer finale največje kolesarske dirke na svetu. Muke gladiatorjev na kolesih so v fokusu svetovne medijske arene …

S kolesom po Franciji

Prav te dni gre v Franciji h koncu sloviti Tour de France, največja kolesarka dirka na svetu. V živo ga nisem doživel in ga najbrž tudi ne bom. Nekajkrat pa sem bil pozimi na smučanju v kraju Alpe d'Huez (izgovori se Alpdiez). Vzpon do te nekdanje gorske pastirske vasi, ki je zdaj med največjimi smučarskimi naselji na svetu, velja za eno kraljevskih etap Toura. Vzpon, ki je le finale etape, se dvigne s 726 na 1850 metrov, dolg je 13,8 kilometra, ima 21 izrazitih serpentin, povprečna strmina znaša 7,9 odstotka. Kakor da to ni dovolj, ga tekmovalci prevozijo dvakrat. Rekorder vzpona je še vedno Marco Pantani, leta 1997 ga je prevozil v času 37 minut in 35 sekund. Kot smučarji smo bili večkrat v vaški gostilni, v kateri se, sodeč po fotografijah, zbirajo navijači domorodci, prav zanimivo bi se jim bilo enkrat pridružiti tudi poleti. Letošnji Tour, ki je že stoti, se je začel 29. junija na Korziki in je tako zajel celotno evropsko francosko ozem­lje. Sklenil se bo v nedeljo na pariških Elizejskih poljanah. Letošnja 14. etapa je v nedeljo, 14. julija, na glavni francoski državni praznik, vodila na Mont Ventoux. Dobil jo je Britanec Chris Froome in jo kljub zmagi označil za »brutalno«. – Pa recimo ob tem še besedo o gori Mont Ventoux (Vetrovna gora, 1912 m), ki velja za »Velikana Provanse«. Današ­nji tekmovalci in poročevalci to goro poznajo le po naporih, ki jih zadaja gladiatorjem na kolesih, ne zavedajo pa se njenega širšega simbolnega pomena. Na ta vrh naj bi se 26. aprila po julijanskem oziroma 9. maja 1336 po gregorijanskem koledarju povzpel pesnik Francesco Petrarka. A ne s kolesom. S tem dejanjem »vzpona zaradi vzpona« in zaradi estetskih užitkov je postal prvi alpinist v zgodovini, »odkril je krajino«, bil je prvi, ki je svoj vzpon na goro opisal in ga tako povzdignil še v literaturo. Kaj ga je gnalo? »Hrepenenje, da bi šel na ta vrh in bi mu pogled objel vse daljine … Brezciljna hoja na gore je v njegovi družbi veljala za nesmisel, zato tudi ni mogel nikoli pričakovati, da ga bo spremljal znanec ali prijatelj. Petrarka je vzel s seboj le mlajšega brata in od zadnjega počivališča dalje dva domačina za vodnika. Na planini jih je rotil star pastir, naj se vrnejo, ker da je pred petdesetimi leti tudi on poskušal doseči vrh, pa je prišel nazaj s skesano dušo, s polomljenimi udi in z raztrgano obleko. Ne prej ne pozneje se nihče ni lotil te poti. Toda oni se z nepopisnim trudom prebijajo vedno višje, dokler niso pustili pod seboj oblakov in stopili na vrh. Človek bi zdaj pričakoval obširnega popisa razgleda čez pokrajino, ki pa ga pesnik ne podaja; ne morda zato, ker bi bil za vso to lepoto neobčutljiv, pač pa nasprotno – vtis je bil dosti premogočen, da bi pesnika pustil do besede …« Tako je Petrarkov vzpon na goro povzel in označil nemški umetnostni in kulturni zgodovinar Jacob Burckhardt v svoji kultni knjigi Renesančna kultura v Italiji. Navajam pa ga zato, da bi izpostavil kontrast med nekdanjim in sedanjih doživ­ljanjem športa in gora.

V Egiptu je spet hudo

V nemirnem Egiptu so vajeti oblasti spet v rokah vojske, daleč najmočnejše institucije v tej državi. Vojska je 3. julija odstavila demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Mursija. Ta je bil izvoljen s podporo Muslimanske bratovščine kot najmočnejše in hkrati najbolj skrajne stranke. Islamisti bi radi absolutno oblast v največji arabski državi, podobno kot jo imajo v Iranu. Egiptovska družba pa se je – in v tem je podobna turški – v zadnjih desetletjih močno sekularizirala, bolj urbani in bolj izobraženi del Egipčanov si ne želi skrajne islamske vladavine. In si je tudi na zasluži. Prav ti Egipčani so januarja 2011 sprožili »revolucijo« na trgu Tahrir. Kako in kdaj se bo egiptovska družba pomirila, pa je veliko vprašanje.

Lokalne posledice globalnih sprememb

Eno od pomembnejših globalnih srečanj je ta teden lokalizirano na Gorenjskem. Na Bledu poteka zasedanje druge delovne skupine Medvladnega odbora Združenih narodov za podnebne spremembe (IPCC). Zbrala se je skupina priznanih znanstvenikov z vsega sveta, ki pripravlja del novega poročila o podnebnih spremembah. Ena glavnih značilnosti le-teh pa je, da se ne ozirajo na državne in druge meje. Ameriški profesor Christopher Field, ki je tudi sam prišel na Bled, opozarja, da globalne podnebne spremembe še posebej vplivajo na naš del sveta: »Vročinski valovi, močne padavine in nevihte so posledica dvigovanja morske gladine. To vpliva na vse celine, še posebej pa na južno Evropo.« Ni to čisto zraven nas?