Bila je drugi od desetih otrok

Angela Verčič, stanovalka Doma upokojencev Kranj, je marca letos praznovala stoti rojstni dan. V domu so častitljivi starosti nazdravili sredi aprila. Njena rodna vas je Leskovica pod Blegošem v Poljanski dolini.

Slavljenka se je rodila 27. marca 1922 kot druga od desetih otrok, se začne zapis o njeni življenjski zgodbi. Ker sta tako prvi kot predzadnji otrok doma umrla, še preden sta dopolnila eno leto starosti, je veljala za najstarejšo med osmimi brati in sestrami, od katerih jih je danes živih še pet.

Oče Anton je bil zaposlen kot gozdni delavec, hkrati pa je bil tudi »mežnar« v domači fari. Tako je družina živela v mežnariji, majhni hiši poleg župnišča, ki je bila v lasti cerkve. Angela oziroma največkrat Angelca je veliko pomagala v cerkvi, jo čistila in skrbela za rože. Bila je tudi članica Marijine družbe.

Kot najstarejši otrok je imela posebno in pomembno vlogo v družini: ko so starši delali na polju ali ko je oče oglaril na Blegošu, je pazila na svoje mlajše brate in sestre. »Časi so bili zelo trdi, hrane pa v visokogorski vasici bolj malo,« pripoveduje zapis o slavljenki. »Zato so Angelco že pri šestih letih dali za pestrno h kmetu na Dovje pri Mojstrani. Ves čas te odsotnosti je zelo žalovala za domom, zato so jo starši po letu dni vso shirano in bolno vzeli nazaj domov. Nato je dninila pri bližnjem kmetu.« Ko je prišla vojna, je šla za gospodinjsko pomočnico k družini Erpič v Čirče pri Kranju, zadnji dve leti vojne pa je bila dekla pri enem od velikih kmetov v Gorici pri Radovljici.

Leta 1943 so Nemci v njeni rodni vasi požgali mežnarijo, a po vojni so bratje in sestra Kati v neposredni bližini stare mežnarije zgradili novo hišo, ki stoji še danes. V tem času se je Angelca vrnila domov, a kmalu odšla v Škofjo Loko. Zaposlila se je v delavski menzi kot kuhinjska pomočnica. Stanovala je pri kmetu na Spodnjem trgu (pri Krašovcu), ki ji je v zameno za delo na polju nudil prenočišče in hrano.

Med letoma 1954 in 1959 je bila v dijaškem domu v Škofji Loki, konec petdesetih let prejšnjega stoletja pa je dobila delo v kranjski Iskri, kjer je delala za tekočim trakom in tu tudi dočakala upokojitev. Po upokojitvi si je nasproti vojašnice v Kranju najela vrt, kjer je gojila zelenjavo. Vrt je bil njeno veliko veselje in ljubezen.

Angelca se ni nikoli poročila in nima otrok, še pravi zapis. »Ker pa so se vsi bratje in sestre s svojimi družinami konec tedna redno srečevali v rodni Leskovici na obiskih pri očetu, ki je bil do smrti 'glava družine' in je doživel lepo starost, ji družbe nikoli ni manjkalo.« Spomnijo se, da so bila to vedno bučna in vesela srečanja. Vsakič pa je bil velik dogodek, ko je na obisk prišla sestra Marija, ki si je dom ustvarila »čez lužo«. Tja je odšla leta 1954 in ostala dobrih 55 let.

Izvemo še, da je bila Angela Verčič včasih trmasta in svojeglava, a je s svojim humorjem znala nasmejati okolico do solz. Blizu ji je tudi poezija in še danes zna na pamet mnoge pesmi, ki se jih je naučila v osnovni šoli. Ker je bila varčna in sila skromna, si je sčasoma kupila stanovanjce na Nazorjevi ulici v Kranju, v katerem je živela vse do odhoda v dom starejših v Kranju. Takrat je imela 89 let. Samostojno življenje v najvišjem nadstropju bloka brez dvigala kljub pomoči svojcev namreč ni bilo več mogoče. V domu se je kljub prvotnim pomislekom zelo lepo vživela. Da pa je dosegla tako visoko starost, ima verjetno zasluge tudi njena vera. Ta namreč že vseskozi predstavlja pomemben del njenega življenja.