Očetje na porodniškem dopustu

Zakaj pa ne? Kdo, kdaj in kako naj se odloči sam. Mar ni to pravica, ne obveznost? Vsakič, ko dobimo nove predloge, najprej protestiramo, še preden razmislimo. Spomnimo se samo množičnega podpisovanja zadnjega predlaganega družinskega zakonika. Ko nam vlada nekaj ponudi, razmišljajmo. Preberimo, prevetrimo in oblikujmo svoje stališče. Nič drugega ni treba. Tako in tako bodo vmes sprejeli tri druge zakone, ki nas bodo veliko bolj lopnili po denarnici kot omenjeni predlog o porodniški. Pa se zanje ne bo dvignilo toliko prahu. Na koncu imamo vedno pravico, da se odločimo po svoje. Izkoristimo, uveljavimo ali izgubimo. Najprej nas vedno zmoti to, da je nekaj obvezno. Ljube duše, kje pa živite. Ali vas vsak dan vprašajo, kakšno življenje želite živeti? Zato ne jokajmo, da to ne more biti obvezno. Seveda je lahko. Ravno toliko je obvezno, kot je obvezno po končani porodniški ostati doma ali iti v službo. Vzameš ali pustiš. Samo takrat nikogar več ne skrbi, ali se starša vračata iz službe ob šestih in je otrok v varstvu več kot devet ur. Za pravice, ki jih koristimo, pač tudi plačujemo. Predrago seveda. Znotraj zakonov smo enako svobodni kot odgovorni.

Seveda ima oblast vedno svojo matematiko. Tudi vsaka družina jo ima. In vsak posameznik. Če država pri tem računa, da bo privarčevala in je predlog zgolj in samo iz tega namena, se kaj hitro ušteje pri tem. Teh pet odstotkov očetov, ki so do sedaj koristili staršev­ski dopust, se lahko tudi poveča. Zakaj pa ne? Tako bo privarčevanega denarja bolj malo, saj se bo zamenjal samo glavni igralec te zgodbe. Namesto mame bo doma oče. S tem ni nič narobe.

Kdo bo doma, ko bo otrok star trinajst mesecev? Kdo bo vzel nego, ko bo bolan? Saj vendar ne more biti samo mama tista, ki skrbi za otroka. Saj ni samo dojka tista, kar potrebuje otrok. Očetje menda težje ostanejo doma. Ta je res nizka, pod rebra in tako zelo naša. Mar samo očetje opravljajo takšne službe, kjer so nepogrešljivi? Ženske pa že zaradi reproduktivne vloge rajši izbiramo neke »šalabajzarske« službe, kjer lahko manjkamo brez težav, kolikor se nam zljubi? Kako tradicionalno.

Če izhajamo samo iz tega, da bi bili z zakonom malo bolj enakopravni, potem sem takoj za ta zakon. Kajti malo predolgo že vlečemo ta voz, kako očetje težje dobijo dopust kot mamice. Kako delodajalci težko pristanejo na to, da bo delavec odsoten. Pri ženskah pa kar ploskajo od navdušenja pri vsaki porodniški in negi otroka? Rada bi videla takšnega šefa. Ampak en zakon ne bo tega spremenil. Miselnost bo ostala enaka. Ženska je mama, moški pa je oče samo, kadar mama ne more? Včasih slišim očete, ko se pogovarjajo na igrišču. Nekateri rečejo »sem varuška«. Mar res? Čigavih otrok pa? Mar ni očetov­ska vloga dodeljena s polno funkcijo? Ali pa rečejo, danes sem mama. Kako ljubko, da ima otrok dve mami …

Mogoče pa očetje še danes ne vedo, ali bi vzeli to krasno vlogo ali bi rajši igrali znano vlogo vedno odsotnega očeta? Menim, da smo kot pubertetniki. Bi pa ne bi. Ta predlog govori o tem, da je oče lahko malo več oče. Tisti, ki so to preizkusili že pred tem predlogom, vedo, kako je to. In če so si to želeli, so si vzeli to brez zakona. Želja je na prvem mestu. Človek se običajno odloča zaradi sebe in svojih potreb. Če nekdo ne vidi smisla v tem, da skrbi za otroka, bo rajši delal. Saj ne gre samo za mesec porodniške. Veliko ljudi dela dvanajst ur, vsak dan. Zato, ker so nepogrešljivi ali so se naredili nepogrešljive? Moški so krasni očetje. Mogoče bi vzeli ta predlog kot izziv. Za delodajalce – preživeli boste. Za mame – odlepite se od otrok. Za očete – vzemite priložnost. Za državo – ustvarjajte pogoje za starše. Za našo miselnost – če hočemo naprej, potem se moramo premikati. To pa pomeni pogledati različne smeri in prakse in vzeti zase tisto, kar ustvarja napredek. Najbrž ne bo nikogar nič bolelo.