V Crngrob, k ajdovski deklici

Že tretja tematska pot, ki so jo v Škofji Loki odprli in po njej prvič popeljali obiskovalce minuli konec tedna, iz tisočletnega mesta vodi v Crngrob, od srednjega veka priljubljeno romarsko točko. Na romarsko naravo poti opominjajo številna znamenja in kapelice, temačne točke ob njej pa tudi na »krvavo rihto«, vislice, kugo ...

Novo tematsko pot so predstavili v okviru zgodovinskega festivala Historial, ob katerem se Škofja Loka vrne v svojo zgodovino, del slikovite preteklosti teh krajev pa izpričujejo tudi kraji ob tematski poti, ki se konča ob romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Kar okoli sto obiskovalcev je minulo nedeljo sledilo vodički Jani Fojkar po pet kilometrov dolgi poti iz Škofje Loke mimo Stare Loke, vasi Papirnica in Pevno v Crngrob, med njimi je bilo tudi veliko otrok in skupina gostov iz Maasmechelna, belgijskega mesta, pobratenega s Škofjo Loko.

Prvo od temačnih znamenj lahko obiskovalec uzre pred Staro Loko, pred Dolenčevo hišo, kjer so ostanki nekdanjega zidanega krvavega znamenja. Na tem mestu so nekoč izvajali »krvavo rihto«, obglavljali zločince. Še eno znamenje spominja na kruto kaznovanje v mračnem srednjem veku, Gavžnik. Sedaj je hribček pozidan, pod vrhom stoji križ, ni pa več vislic, na katere so včasih obešali zločince. Nenavadno ime Gavžnik v zloženki o tematski poti razloži zgodovinar France Štukl: izvira iz popačene besede »gavzniti«, umreti ne na posebno ugleden način. Ob poti pa niso zgolj srhljivi pomniki. Vas Papirnica je nekoliko umaknjena s poti in ponuja na ogled kapelo Jezusovih blagrov, na kateri je videti slike akademske slikarke Maje Šubic, domačinke iz Škofje Loke. V njej vsako leto prirejajo orgelske koncerte. Svoje ime je vas dobila po papirnem mlinu, ki so ga tam postavili v 18. stoletju in se je pozneje preselil v Goričane. Druga prijetna vasica na poti v Crngrob pa je Pevno, včasih imenovana tudi Jagendorf, Lovska vas. Prebivalci Pevna so namreč po pričevanju freisinških urbarjev že od 13. stoletja za tedanjo gospodo opravljali lovsko službo in s tem uživali tudi olajšave pri dajatvah. Za pomoč pri lovu so uporabljali sokole in bili dolžni vzdrževati tudi enega lovskega psa. Turizem Škofja Loka, ki deluje v okviru Razvojne agencije Sora in je pripravil obisk tematske poti, je v nedeljo povabil sokolarje, da popestrijo predstavitev poti. Zlasti otroci so uživali, ko so spoznavali ujede: kanjo, veliko uharico, kragulja, ameriško postovko ... Na razširjenost sokolarstva in lova v srednjem veku pa kaže tudi freska Svete nedelje v Crngrobu, na kateri so upodobljena opravila, ki se jih na nedeljo ne sme opravljati. Lov s sokoli je med njimi.

Preden po tematski poti prispemo v Crngrob, sredi gozda ob razpotju vidimo Rdeče znamenje, postavljeno v začetku 16. stoletja, ki velja za eno najstarejših znamenj na Slovenskem. Tudi to ima temno plat in spominja na kugo, ki je pustošila v daljni preteklosti. Romarska cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu, cilj mnogih romarjev, pa tudi novo zastavljene tematske poti, pa velja za eno najlepših srednjeveških cerkva v Sloveniji, pravijo ji tudi škofjeloška Ptujska gora. Nastajala je v daljšem časovnem obdobju od konca 13. do 19. stoletja, notranjost krasi večinoma baročna oprema, na pročelju pa najprej opazimo fresko sv. Krištofa, pod neogotsko lopo pa že omenjeno fresko Svete nedelje iz sredine 15. stoletja. Upodobljeni prizori iz vsakdanjega življenja nam približajo srednji vek, življenje obrtnikov, stavbarstvo, šege in navade, oblačila ... Posebnost te cerkve je tudi najstarejši slovenski zvonovni napis na velikem zvonu. S Crngrobom je povezanih tudi več legend, najbolj znana je o ajdovski deklici. Deklica velikanka naj bi namreč pomagala graditi cerkev: v predpasniku je nosila zidarjem skale za gradnjo, z velikanskim škafom pa iz Save zajemala vodo. Ko je umrla, so iz hvaležnosti v cerkev obesili njeno rebro. Legenda še pravi, da vsako leto od rebra kane kapljica krvi, ko bo padla zadnja, bo konec sveta. Velikansko »rebro« res visi v cerkvi, a eden od obiskovalcev, France Stare iz Žabnice, ljubitelj in raziskovalec zgodovine, meni, da gre za kitovo rebro in da njegov par menda hranijo v samostanski cerkvi na Južnem Tirolskem.