![](/images/20130629/130629768-AR_1.jpg?Size=main_picture&ImageVersion=online_l1)
Angela hoče, Vladimir noče
Kaj je več vredno: zbirka zaplenjenih umetnin ali milijoni človeških življenj? Si bogataš in medijski mogotec lahko privošči, česar si navadni smrtnik ne sme? Je ljudstvu dovoljeno protestirati, ko vidi, kako država tone v korupciji?
Napeto med Nemčijo in Rusijo
Časi se res spreminjajo. V odnosih med Nemčijo in Rusijo so še nerešena vprašanja in občasne napetosti, sicer pa so dobri, zlasti gospodarski. Prejšnji teden je bil v Sankt Peterburgu Mednarodni ekonomski forum, med njim sta se srečala kanclerka Merklova in predsednik Putin, skupaj sta odprla razstavo Bronasta doba – Evropa brez meja v muzeju Ermitaž. Zapletlo pa se je tudi med njima. Nemčija zahteva, da ji Rusija vrne umetnine, ki jih je ob osvojitvi Hitlerjeve Nemčije zaplenila Rdeča armada in jih odpeljala v Sovjetsko zvezo. Rusija se o tej možnosti noče niti pogovarjati, prevzema sovjetsko stališče, da so bile te umetnine plačane z življenji sovjetskih vojakov. Koliko jih je, javno ni znano, a se ve, da jih je zelo veliko in da so med njimi izjemne dragocenosti.
Ironija zgodovine je hotela, da se je pred 72 leti ravno v dneh, ko sta se o umetninah sporekla Angela in Vladimir, začel nemški napad na Rusijo, največja vojaška akcija v zgodovini človeštva. Samo na nemški strani so v napad krenili več kot trije milijoni vojakov, 150 nemških ter 37 italijanskih, romunskih, madžarskih in nekaj finskih divizij. Na sovjetski strani je bila razporejena vojska, ki ni bila dosti manjša, a bistveno slabše oborožena in pripravljena. Napad po načrtu Barbarossa se je začel v nedeljo, 22. junija, v ponedeljkovi izdaji pa je tudi slovenski časnik Jutro objavil Hitlerjev proglas nemškemu ljudstvu. V njem med drugim stoji, kar sledi. »Po dolgih mesecih molka, h kateremu so me prisilile hude skrbi, je danes končno napočil čas, ko lahko svobodno govorim. Dne 3. septembra 1939 je Velika Britanija napovedala Nemčiji vojno in s tem še enkrat poskusila onemogočiti konsolidacijo in obnovo Evrope. /…/ Na enak način sta se ob začetku našega stoletja začela tudi obkoljevanje Nemčije in svetovna vojna v l. 1914. Nemčija je morala l. 1918 kloniti zaradi svoje notranje razrvanosti, posledice so bile strašne. /.../ Toda čim je Nemčija odložila orožje, se je začelo njeno sistematsko uničevanje. Ko je kazalo, da se bodo dobesedno izpolnile napovedi nekega francoskega državnika (ki je dejal, da je v Nemčiji 20 milijonov ljudi preveč), ki je napovedal nujnost prisilnega odseljevanja Nemcev zaradi lakote in epidemij, je nemški narodnosocialistični pokret pričel svoje delo za zedinjenje našega naroda in s tem za obnovo nemške države. Ta silni napor našega naroda, da se dvigne iz bede, v katero je bil pahnjen, se je razvijal v znamenju notranje obnove. Anglija spričo njega ni bila prizadeta, še manj ogrožena. Kljub temu se je takoj pričela zagrizena sovražna politika za obkolitev Nemčije in v židovskih, demokratskih, boljševiških in nacionalnih krogih se je zasnovala zarota, ki je vsem nam dobro znana in ki naj bi bila preprečila ustvaritev nove nemške ljudske države ter pognala Nemčijo znova v bedo in nemoč.« Tako je Hitler svoj proglas začel, sklenil pa z besedami: »Danes sem se torej odločil, da izročim usodo in bodočnost države in našega naroda našim vojakom. Naj nam Bog, kakor še nikoli, pomaga v tej vojni!«
Italija je pravna država
Italijo imamo njeni sosedje v spominu in predsodkih kot državo, ki jo kar naprej pretresajo škandali in vladne krize, kjer vlada mafija in podobno. A je kljub vsemu pravna država. To dokazuje tudi obsodba bivšega premiera in medijskega mogotca Silvia Berlusconija; prvostopenjsko sodišče v Milanu ga je zaradi spolnih odnosov z mladoletno prostitutko in zlorabe položaja obsodilo na sedem leta zapora (več kot je zahtevalo tožilstvo!) in dosmrtno prepoved opravljanja javnih funkcij. V zapor najbrž ne bo šel nikoli, zaradi starosti (76 let) in zato, ker ima možnost pritožb na dveh višjih stopnjah, kar lahko v Italiji traja še več let. A gre predvsem za princip in za sporočilo, da si tudi tako bogati in samopašni posamezniki ne morejo privoščiti vsega, kar se jim zahoče. Bravo za sodišče v Milanu!
Protesti tudi v Braziliji
Po Turčiji so množični protesti zajeli še eno od velikih držav z veliko gospodarsko rastjo – Brazilijo. Povod je bila podražitev javnega prevoza, dejanski vzroki pa nezadovoljstvo ljudstva, ki mora gledati, kako država tone v korupcijo. Te je največ v graditvi javnih objektov pred svetovnim nogometnim prvenstvom, ki bo v tej državi prihodnje leto. Vsa nacija živi za ta dogodek, a ne za vsako ceno. Predsednica Dilma Rousseff je v nagovoru rojakom obljubila učinkovitejši boj proti korupciji in izustila še tipično demagoško izjavo: »Veliko stvari v Braziliji lahko naredimo bolje …«