Naloga diplomata je, da se pogovarja

Ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli se poslavlja. Nekaterim je bil njegov način diplomacije všeč, drugim ne. »Moja naloga diplomata je, da se pogovarjam in ugotovim, kaj se dogaja,« razloži in v šali doda, da bo Slovenija zaradi njega najbrž zelo premislila, preden bo podala soglasje za naslednjega ameriškega veleposlanika.

Na vroč poletni dan naju s fotografinjo v svoji pisarni pričaka bos. Najbrž je opazil najino začudenje, a se ni dal motiti. Prav tako se ni obremenjeval, ker je moral intervju zaradi boljših pogojev za fotografiranje opraviti z naslonjača za goste, meni pa prepustiti svoje običajno mesto. No, pred začetkom pogovora se je vseeno obul. Tak je tudi kot sogovornik; ko beseda tako nanese, njegov glasni smeh v trenutku napolni celoten prostor, ko se dotaknemo resnih tem, se hitro zresni. Pogovarjali smo se z ameriškim veleposlanikom Josephom A. Mussomelijem, ki se po treh letih diplomatskega dela poslavlja od Slovenije. Pri državljanih, seveda tudi politikih, bo zagotovo pustil različne vtise. Tudi po tem pogovoru.

Gospod Mussomeli, nekako nismo vajeni, da se veleposlaniki tako pogosto pojavljajo v medijih. Gre pri tem za vaš karakter ali način delovanja ameriške diplomacije?

»Po mojem mnenju gre predvsem za odločitev vsakega diplomata, kako bo deloval. Sam raje delujem bolj odprto in aktivno.«

Kako pa na to gledajo drugi veleposlaniki?

»To bi morali vprašati njih. Kar pa mi povedo, moje javne nastope zelo cenijo, ker menijo, da imajo ZDA tako pomemben status oziroma vpliv, da morajo spregovoriti. Prepričan sem, da tudi nekateri drugi veleposlaniki marsikaj povedo, toda mediji jim ne posvečajo toliko pozornosti. Večina veleposlanikov oziroma držav pa po drugi strani raje vidi, da jih mediji pustijo na miru, da lahko sproščeno uživajo svoj čas v Sloveniji, kar je tudi prav. Sam mislim, da je moja najpomembnejša naloga biti v nenehnih stikih s slovenskimi državljani, kar počnem na več načinov, nenazadnje pa tudi preko medijev.«

Kaj vas je v Sloveniji najbolj presenetilo?

»Razkril vam bom pozitivno in negativno presenečenje, mislim, da je tako tudi najbolj diplomatsko (smeh) Med pozitivnimi stvarmi me je zares presenetil vaš ljubeč odnos do otrok. Pričakoval sem, da imate do njih bolj zadržan, srednjeevropski pristop, zato je bilo zame prijetno spoznanje, da do otrok gojite precej bolj italijanski ali pa slovanski odnos, torej ljubeč odnos. V negativnem smislu me je najbolj šokirala razdeljenost vašega naroda, ki izvira še iz druge svetovne vojne.«

Jeseni 2011 ste v pogovoru za Gorenjski glas dejali, da še nikoli niste živeli v tako civilizirani državi. Ste sedaj, ko poznate vse naše težave s korupcijo, neučinkovitostjo pravosodnega sistema, našo razdeljenostjo, še vedno istega mnenja?

»Seveda, pravzaprav vedno bolj cenim, kako civilizirani ste v zadevah, ki so zares pomembne. Res imate težave s korupcijo, vendar se tega zavedate, kar je velika razlika z večino preostalega sveta, kjer takšne probleme zanikajo. Imate probleme s pravosodnim sistemom, a vaše zavedanje, da ga lahko izboljšate, je dober znak civiliziranosti. Mislim, da gojite veliko spoštovanje do vladavine prava, izgubljate pa spoštovanje do politikov in političnega sistema. Vendar povprečni Slovenec je zelo pošten in spodoben, to pa je glavni temelj vsake moderne družbe. Večkrat sem že dejal, da če bi v slovenski restavraciji pozabil denarnico, bi jo v 99 odstotkih primerov dobil nazaj z denarjem vred, v Ameriki bi se to morda zgodilo v desetini primerov.«

Kaj bi po vašem morali storiti, da se izvlečemo iz trenutne krize?

»Mislim, da se morate ali odpreti svetu ali enostavno umreti … (smeh) Lahko ste kot želva, se skrivate pod oklepom in umirate na obroke, lahko pa se začnete odpirati in privabljati tuje investitorje, naredite birokracijo bolj učinkovito, investirate, kamor je to potrebno, in mislim, da se lahko v nekaj letih rešite.«

Z odpiranjem najbrž mislite na privatizacijo?

»Tako je. Strah pred tujci je pri vas še vedno velik, kar je delno tudi razumljivo, saj ste majhen narod in se bojite, da vas ne bi drugi na neki način prevzeli. Vendar menim, da nekateri ta legitimen strah izkoriščajo za svoje interese. Čeprav se zavzemajo za privatizacijo, v resnici ne želijo prave privatizacije, ampak da menedžment od državnih bank prejme posojilo za nakup podjetij, ki tako še vedno ostanejo v rokah istih ljudi, ki so ali koruptivni ali nesposobni ali pa celo oboje. Mnoga taka podjetja so sedaj slaba, kar je škoda. Če bi bila privatizirana na pravi, transparenten način, bi se vaši državi danes godilo mnogo bolje.«

Toda celo dobra podjetja so danes razmeroma poceni …

»Res je, a ravno včeraj sem bil na petnajstletnici Goodyeara v Sloveniji, ki je dober primer, kako bi morali delovati. Goodyear je pred petnajstimi leti vstopil v podjetje, danes ima 1400 zaposlenih, dobro plačanih in varnih, poleg tega vlagajo na desetine milijonov evrov v razvoj podjetja. Tako bi se moralo zgoditi tudi v drugih vaših podjetjih.«

Nam sedaj, ko odhajate, vendarle lahko zaupate, kakšno vlogo ste imeli pri sestavljanju zadnje vlade Janeza Janše?

»(smeh) Prav nobene. Vse, kar sem tedaj počel, je bilo pogovarjanje z različnimi ljudmi, od ekstremne levice do ekstremne desnice in vmes, ter poročanje o tem Washingtonu. To je tudi moja naloga diplomata, da se pogovarjam in ugotovim, kaj se dogaja, jaz sem oči in ušesa ameriškega predsednika in zunanjega ministrstva. Če tega ne bi storil, ne bi opravil svojega dela.«

Toda nekdanji predsednik republike Danilo Türk vas je tedaj okaral, da ste se vmešavali v naše notranje zadeve …

»A je nekaj dni kasneje dejal, da se je zmotil, da se ameriški veleposlanik ni vmešaval, da je tako mislil, a da se to ni zgodilo. Prav ta izjava dokazuje, da se nisem vmešaval. A vendarle: ste majhna država in ne želite, da se kdo vpleta v vaše zadeve. Kar je tudi prav, nobena država, velika ali majhna, vam ne bi smela narekovati, kaj storiti. Toda opravljati pogovore, poizvedovati, kaj se dogaja, je popolnoma legitimno. In pošteno povedano, tudi ostali veleposlaniki so počeli enako.«

Kako pa ste spremljali nastajanje vlade Alenke Bratušek?

»Tudi tedaj sem se veliko pogovarjal, a to ni bilo več sporno. Morda zato, ker ste že imeli drugega predsednika in drugega zunanjega ministra. Počel pa sem povsem enake stvari, se pogovarjal z vsemi in o tem poročal v Ameriko, saj Washington želi vedeti vse – kdo bo novi predsednik vlade, kakšno politiko bo vodila nova vlada ...«

Že morda veste, kam odhajate?

»Spet v necivilizirano državo – vračam se v Washington (smeh) … Ne vem pa kdaj. Letalsko vozovnico imam sicer rezervirano v začetku avgusta, vendar še ni znan moj naslednik. Kar je nerodno, ker se že nekaj časa poslavljam, lahko pa se zgodi, da bom moral ostati do septembra ali celo oktobra. Tudi ko bodo imenovali nekoga za novega veleposlanika v Sloveniji, bo poteklo nekaj mesecev, preden ga bo potrdil senat in bo Slovenija podala svoje soglasje. Odkar je vaša država meni dala soglasje, bo verjetno v prihodnje zelo previdna (smeh) …«

Kaj boste vašemu nasledniku povedali o Sloveniji?

»Mislim, da bom skušal biti precej bolj odkrit, kot pa so bili v Washingtonu odkriti do mene pred prihodom v Slovenijo. Naštel mu bom dobre strani: da je Slovenija zelo varna, da so ljudje visoko izobraženi, da so olikani in prijazni. A obstaja tudi drugačna Slovenija, ki je zelo razdeljena družba, kjer država od vseh nekdanjih komunističnih držav najbolj kontrolira gospodarstvo, ki se še vedno sprašuje, ali želi biti članica Nata ali pa še vedno del gibanja neuvrščenih, da torej Slovenija še ni povsem odločena, kakšna naj bo njena prihodnost.«

Kaj boste odnesli s seboj kot spomin na Slovenijo?

»Lahko bi vzel veliko vina, večinoma teran (smeh) … Teran res obožujem in že zbiram večjo količino tega vina, da ga »pretihotapim« v Ameriko, a na žalost ga bo slej ko prej zmanjkalo. V večjem delu bom s seboj odnesel spomine na čudovita tri leta, kljub nekaterim nesporazumom in nesoglasjem bo Slovenijo zelo težko zapustiti.«