Osnovna sredstva ali luksuz?

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 24. junij 2013 / 08:24

Povprečno velika slovenska kmetija naj bi po predlogu zakona o davku na nepremičnine plačala najmanj tisoč evrov davka.

Kranj – Ko so v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije pregledali predlog novega zakona o davku na nepremičnine, ki je do 28. junija še v javni obravnavi, so izračunali, da bi povprečna slovenska kmetija, ki ima stanovanjsko hišo, hlev, kozolec in 6,4 hektarja obdelovalnih zemljišč, na leto plačala najmanj tisoč evrov davka na nepremičnine. V primeru, da ima tudi nezazidana stavbna zemljišča, bi bil znesek še precej višji. Za zemljišča z neizkoriščeno rabo za gradnjo je predvidena 1,5-odstotna davčna stopnja, to pa ob vrednosti parcele 100 evrov za kvadratni meter pomeni na leto 1,5 evra davka za »kvadrat«.

V zbornici ostro nasprotujejo sprejetju takšnega zakona in od predlagatelja zahtevajo, da plačila davka oprosti kmetijska in gozdna zemljišča, stavbe, ki so namenjene kmetijski pridelavi, in stanovanja za ljudi, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Zahtevo utemeljujejo s tem, da so kmetijska in gozdna zem­ljišča obdavčena že na podlagi katastrskega dohodka, ki ima naravo davka na zemljišča, in da se po gozdnih in neobdelanih zemljiščih lahko gibljejo tudi drugi, ne samo lastniki. Gospodarska poslopja kmetij in stanovanjske površine tudi niso luksuz, ampak predstavljajo osnovno sredstvo za opravljanje kmetijske dejavnosti, poudarjajo v zbornici in dodajajo, da bi se še posebna težava pojavila pri zemljiščih z neizkoriščeno rabo za gradnjo stavb. Marsikatera občina je sama mimo volje lastnikov po lastni presoji določila gradbene parcele za stanovanjsko in poslovno rabo ali za drug namen, le redka občina pa bi se ob mikavni 1,5-odstotni davčni stop­nji odločila za spremembo zemljišča iz stavbne nazaj v kmetijsko rabo. V zbornici tudi opozarjajo državo na neprimerne in napačne podatke v registru nepremičnin pa tudi na to, da številni objekti javne infrastrukture (občinske ceste, vodovodi, kanalizacije in elek­trovodi) niso odmerjeni in potekajo po zasebnih zemljiščih. Problem je tudi v tem, da v zakonu ni »varovalke«, ki bi občinam preprečile, da bi davek na nepremičnine prilagajale dnevni politiki v lokalnem okolju.