Plavanje je zanju lep spomin

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 22. junij 2013 / 23:00

Sredi julija bo minilo osemdeset let, odkar so v Radovljici odprli kopališče Obla gorica, istega leta pa so ustanovili prvi plavalni klub, ki je nato doživel veliko uspehov, za del njih pa sta poskrbeli tudi sestri Alenka in Nataša Kejžar, ki sta se od tekmovalnega plavanja poslovili že pred leti, nanj pa imata še vedno lepe spomine.

Plavalni klub Gorenjska banka Radovljica je zadnja leta znan po izjemnih plavalcih, saj je Sara Isaković Sloveniji priplavala olimpijsko odličje, Anja Klinar pa je trenutno naša najboljša plavalka. Med tistimi, ki so poskrbeli, da ima radovljiški plavalni klub bogato zgodovino tekmovalnih uspehov, pa sta tudi sestri Alenka in Nataša Kejžar. Alenka je v letih 1991 do 2003 nanizala kar 67 naslovov državne prvakinje, Nataša je bila prvakinja 52-krat. Domov sta nosili odličja iz svetovnih in evropskih prvenstev, svetovnega pokala, sredozemskih iger in drugih mednarodnih tekmovanj. Po končani karieri sta si ustvarili družini, obe uživata v svojih poklicih, še vedno pa si radi ogledata plavalna tekmovanja, kot je bilo tudi letošnje odprto prvenstvo Slovenije, ki so ga ob jubileju kluba pripravili v Radovljici.

»Šport še vedno rada sprem­ljam, seveda je na prvem mestu plavanje. Sama ne plavam več, kadar migam za rekreacijo, je to navadno tek. Tečeva skupaj s prijateljico, tako da lahko še malo poklepetava. Sicer pa hodim v službo, zaposlena sem v prodaji podjetja Danfoss v Kamniku,« pravi Alenka Kejžar Samelis, ki si je z možem, sicer Grkom, ustvarila tudi družino, živijo pa doma na Mlaki, kjer imajo svoje stanovanje. »Magadlini je bila februarja stara šest let, Martin je bil pred kratkim star štiri leta. Vsaj dvakrat na leto gremo k moževi družini na obisk v Grčijo, sicer pa je mož zastopnik za kitajsko podjetje Huawei za to področje,« o svoji družinici pravi Alenka, ki je s plavalno kariero zaključila pred devetimi leti. »Spominov je ostalo kar nekaj, lepe imam predvsem na evropska in svetovna prvenstva, pa tudi na olimpijske igre, čeprav na njih nisem dosegla tistega, kar sem si želela. Po slovesu od plavalne kariere mi je najbolj dolgčas po prijateljih plavalcih, s katerimi se sicer občasno še družimo, vendar manj, kot bi si želeli. To mi bolj manjka kot morda adrenalin, želja po tekmovanjih,« tudi pravi Alenka, ki skuša ljubezen do športa prenesti tudi na otroka. »Magadlini obiskuje atletsko šolo Rožleta Prezlja in s to šolo smo res zadovoljni. Prav tako pleše v plesni skupini, kar ji je zelo všeč. Martin raje brca žogo, teče, za zdaj ga še nisva nikamor vpisala. Težko sicer rečem, vendar se mi zdi, da je Magadlini bolj tekmovalna,« pravi Alenka, ki jo še vedno krasi širok nasmeh.

Družinico ima tudi starejša od sester Nataša, ki je trenutno na porodniškem dopustu, sicer pa je raziskovalka na ljubljanski medicinski fakulteti. »Delam statistične analize, raziskave, delo pa mi je zelo všeč, tako da že kar malce pogrešam službo,« pravi Nataša, ki se po slovesu od plavalne kariere s športom ukvarja zgolj rekreativno. »Rada tečem, plavanje pa večina spremljam prek medijev. Vsako leto si ogledam tudi plavalni miting v Radov­ljici, včasih grem tudi na kak­šno drugo tekmo,« pravi Nataša, ki sicer z družino živi v Kranju. »Junona bo stara štiri leta, Viktor pa je star pol leta. Junona bo gotovo dobra v vsakem športu, ki se ga bo lotila, saj je zelo gibljiva, zelo rada ima tudi vodo. Malo je že obiskovala plezanje, rada ima trampolin, prav tako si želi kot Magdalini vpisati v atletsko šolo. Vendar za zdaj je šport zanjo zabava,« pravi Nataša, ki se je od tekmovalnega športa poslovila pred dvanajstimi leti. »Od plavanja mi je ostala disciplina, pa tudi to, da se, kadar je treba malce potrpeti, ne smilim sama sebi. Seveda imam lepe spomine na tekmovanja, še posebno na prvo veliko kolajno, ki sem jo leta 1998 osvojila na evropskem prvenstvu v Sheffieldu,« še pravi Nataša.