Pisane drobtinice iz zgodovine

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. junij 2013 / 09:23

Sabina Romšak iz Šmarce pri Kamniku že drugo leto vodi kulturni projekt Pisane drobtinice iz naše zgodovine, s katerim predvsem mlajšim želi približati pomen pisanja razglednic in zbiranja tovrstne kulturne dediščine.

Vse se je začelo pred dobrimi desetimi leti, ko se je danes enainštiridesetletna Sabina Romšak iz Šmarce, sicer ekonomistka po poklicu, navdušila za zbiranje starih razglednic.

»Prve razglednice sem dobila pri svojih starih mamah in starih tetah, nato so mi jih začeli nositi tudi drugi, sem in tja kakšno tudi kupim. Kar nekaj sem jih dobila od krajanov Železnikov, ko sem jim po poplavah kot prostovoljka pomagala čistiti poplavljena stanovanja. Vsi, ki me poznajo, vedo, da se za darilo najbolj razveselim prav stare razglednice. Moja zbirka se je tako postopoma večala. Danes jih imam okoli tisoč, a zame ni pomembna količina, pomembno se mi zdi, kakšne so te razglednice in kakšne zgodbe sporočajo. Tako sem sčasoma začela raziskovati pisavo, zgodovino, poskušala dobiti zgodbo …, najbolj pa me je presenetilo samo sporočanje, ki je v sociološkem smislu v lepem slovenskem jeziku povezovalo ljudi med seboj. Mladi danes komunicirajo prek mobilnih aparatov, interneta, si neprestano pošiljajo takšna in drugačna sporočila, a od vsega tega zanamci ne bodo imeli nič. Lepe misli, ki jih odtipkamo na telefonu ali tipkovnici, zbrišemo, ko jih preberemo. Ni jih več. Nič ne ostane, če ne shranimo. Nihče ne misli na to, da bomo čez leta radi oživljali svojo mladost. Redko kateri od nas še napiše razglednico, voščilnico ali celo pismo. Starejše generacije pa lahko obujajo spomine na mladost, saj imajo razglednice, popisane pole papirja, ki jih vračajo leta in leta nazaj,« pravi Sabina Romšak, ki si zato želi pritegniti predvsem pozornost mlajših.

Ker ni želela, da bi njena zbirka razglednic ostala skrita pred javnostjo, je pred dvema letoma oblikovala kulturno izobraževalni projekt, namenjen predstav­ljanju, uveljavljanju in razvoju slovenskega jezika in oživljanju ljudskih običajev. Poimenovala ga je Pisane drobtinice iz naše zgodovine – »zato ker ima to dvojen pomen – pisane kot napisane in pisane kot raznolike«. Projekt so finančno podprli na Občini Kamnik, z njim pa zdaj že drugo leto sodeluje z različnimi šolami in druš­tvi po vsej Sloveniji. »Odziv je zelo pozitiven. Po nekaterih šolah imajo celo v učnem programu področje »sporočanje v zgodovini«, nekateri pa imajo krožke za učence. Povabili so me, da jim predstavim zbirko in opišem zgodovino nastajanja dopisnic, razglednic in voščilnic. Res si želim pritegniti mlade, da se zavedo, da je razglednice vredno pisati, pošiljati in zbirati. Vse skupaj pa si želim vpeti tudi v turizem,« pravi Sabina, ki v občinah Kamnik in Komenda aktivno deluje tudi na tem področju.

In kakšne so njene ugotovitve, povezane z razvojem pisanja razglednic? »Stare razglednice so bile precej manjše kot današnje, sprva so jih pošiljali v kuvertah, šele kasneje kot dopisnice, običajno so pisali z navadnim tintnim svinčnikom. Pri razglednicah ne gre le za podobe starih krajev ali običajev na sprednji strani, pač pa veliko več – razglednice imajo tudi znamke, žig, pisavo, zgodbe … Včasih so se naslavljali z 'velecenjeni gospod ali gospa', fantje so svojim dekletom pisali 'ljubljena, spoštovana, velecenjena' … Na eni razglednici je zapis vojaka s fronte, kjer zapiše, da je sicer dobro in zdrav, da pa močno pogreša kranjsko klobaso in cigarete,« našteva Sabina Romšak, ki razglednice hrani v posebnih albumih. Na svoji delavnicah udeležence spodbuja, da napišejo pismo in razglednico, vse skupaj pa potem pošljejo izbranim naslovnikom.

Češnja na smetani letoš­njih Drobtinic, kakor na kratko imenuje svoj projekt, bo izid slikanice z naslovom Najdeno pismo, z zgodbo o starem pismu, ki jo je napisala za natečaj za radijsko oddajo Lahko noč, otroci.