Od tajnega dokumenta do »Velikega« odbora

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 17. junij 2013 / 09:59

Publicist Igor Omerza je v sredo v avli Gorenjskega glasa predstavil svojo knjigo JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje, v kateri je natančno popisal dogodke, ki so pripeljali do aretacije Janeza Janše pred 25 leti in nastanka Odbora za varstvo človekovih pravic.

Letos je minilo 25 let od tako imenovane afere JBTZ, ko so uslužbenci službe državne varnosti zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti priprli takratnega sodelavca Mladine Janeza Janšo, vojaški varnostni organi pa pripadnika Jugoslovanske ljudske armade Ivana Borštnerja. Nekaj dni po njuni aretaciji so priprli še novinarja Mladine Davida Tasića, vojaški tožilec pa je obtožil tudi tedanjega urednika Mladine Francija Zavrla. Temu je sledila ustanovitev Odbora za varstvo pravic Janeza Janše oziroma kasneje Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ga Igor Omerza imenuje kar Veliki odbor.

Dogodke, ki so pripeljali do aretacij in sprožili organiziranje civilne družbe v Odbor za zaščito človekovih pravic, je Igor Omerza zelo natančno popisal v svoji knjigi, ki jo je v sredo predstavil na Gorenjskem glasu. Knjigi je dodal tudi zgoščenko s skoraj 111 tisoč pristopnimi podpisi k omenjenemu odboru, od tega jih je 110 tisoč individualnih in skoraj tisoč kolektivnih, ki po njegovih besedah pomenijo še nadaljnjih sto tisoč članov odbora. »Zato ocenjujem, da je odbor podpiralo najmanj dvesto tisoč ljudi, tudi približno dva tisoč posameznikov iz Jugoslavije, zdomstva in tujine. Če bi želeli vse te podpise zbrati v knjigi, bi imela 5500 strani,« je množičnost podpore, ki so jo uživali priprti, plastično ponazoril Omerza.

V prvem delu knjige, v katerem kronološko in z navajanjem dokumentov popisuje dogodke, ki so pripeljali do aretacije zgoraj omenjene četverice, začenja decembra 1987 v Beogradu in končuje 30. maja v Ljubljani. Pri tem se je osredotočil zlasti na spremljanje vojaškega dokumenta oziroma njegovih dveh fotokopij, iz katerega je bilo razvidno, da se vojska pripravlja na represivno delovanje proti slovenski opoziciji. »Pot tega dokumenta sem namerno popisal tako natančno, saj je bil kronski dokaz v procesu JBTZ,« je pojasnil Omerza. Gre za dokument, ki ga je 21. decembra 1987 v Beogradu podpisal generalpolkovnik in načelnik generalštaba oboroženih sil SFRJ Stevan Mirković. Poslali so ga vsem armadnim poveljstvom in tako tudi na sedež 9. armade, ki je pokrivala skoraj celotno ozemlje Socialistične republike Slovenije.

Pod njegovo končno verzijo se je podpisal armadni poveljnik Svetozar Višnjić, ena od dvajsetih kopij tega povelja pa je prišla tudi v roke zastavniku Ivanu Borštnerju, ki je ugotovil, kaj načrtuje vojska in kakšno nevarnost to predstavlja za slovenski narod. Fotokopijo dokumenta je zato odnesel na uredništvo Mladine in ga pokazal novinarju Davidu Tasiču, svojemu staremu znancu. »Ta ga je pokazal še takratnemu odgovornemu uredniku Mladine Franciju Zavrlu, ki je prav tako razbral, da vojska načrtuje poseg v civilno sfero,« je razložil Omerza in dodal, da se je pri njem začasno ustavilo potovanje tega dokumenta. Janezu Janši, ki je po Omerzovih besedah veljal za vojaškega eksperta, ga je Zavrl predal šele potem, ko so v vojaškem tedniku Narodna armija objavili številne laži o Mladini. »Zavrl je privihral v Mikro Ado, kjer sva bila takrat z Janšo zaposlena, in hotel slišati njegovo mnenje o dokumentu in ali bi ga v 'ravsanju' z armado lahko uporabil,« je pojasnil Omerza.

Sledila je tajna preiskava v Mikro Adi, kjer so sodelavci službe državne varnosti v pisalni mizi Janeza Janše našli ta dokument. S tem so dobili razlog za njegovo aretacijo, čeprav Omerza glavni razlog za to vidi povsem drugje, in sicer v Janševi kandidaturi za predsednika slovenske socialistične mladine, ko je v svojem programu napovedal tudi boj za oblast. To je bilo po Omerzovih besedah takrat »bogokletno«, saj je bila oblast rezervirana za komunistično elito.

Aretaciji Janeza Janše 31. maja 1988 in dogodkom, ki so sledili, se je Omerza posvetil v drugem delu knjige. Vse, kar se je dogajalo v prvih šestih junijskih dneh leta 1988, je bilo po njegovem ključno za nastanek odbora, ki je, pravi, prinesel demokratizacijo in posledično osamosvojitev Slovenije. Že 31. maja popoldne so se predstavniki civilne družbe zbrali pri Pavletu Gantarju in sestavili sporočilo za javnost, v katerem so obsodili Janševo aretacijo. V Kapelici v Ljub­ljani se je 1. junija oblikovala skupina civilnih gibanj pod vodstvom Igorja Bavčarja, v okviru katere so podpisovali Izjavo za Janeza Janšo, protest proti aretaciji Janeza Janše pa so objavili tudi v Novi reviji. 2. junija se je do teh dogodkov opredelila komisija Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofov­ski konferenci, proti aretaciji pa so protestirali tudi beograjski intelektualci, med katerimi je Omerza posebej omenil Vojislava Šešlja in Zorana Djindjića. 3. junija je sledila ustanovitev Odbora za zaščito pravic Janeza Janše, ki je tri dni kasneje prerasel v Odbor za varstvo človekovih pravic.