Oživili leta graščaka Zoisa

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / / 10:17

»Folkloristi folklorne skupine Iskraemeco smo ponosni, da smo bili povabljeni k soustvarjenju cvetlične pravljice, in obljubljamo, da je to le eden od nizov zbirk pravljic čudovitega posestva v naši lokalni skupnosti, ki jih bomo pisali skupaj z javnim zavodom Brdo,« je dejala Marija Šenk, predsednica KD folklorne skupine Iskraemeco.

Cvetlična pravljica je plod povabila vodstva JGZ Brdo k sodelovanju pri razvijanju njihove ideje o razstavi cvetličnih kompozicij. »Čudovite ideje v tem prečudovitem okolju, polnem zgodovine in naravnih lepot, res ni težko najti. In tako smo vsi skupaj: Brdo, krajevna skupnost in naša folklorna skupina, pričeli nadgrajevati zgodbo, pravljico na resničnih temeljih graščakov Zois,« je povedala Marija Šenk, predsednica KD Iskraemeco, in nadaljevala: »Želimo si, da bi Cvetlična pravljica postala ena od niti Zoisovih dnevov, ki so tradicionalna kulturna prireditev, ki združujejo tako zgodovinska dejstva in sodobno kulturno in družabno umetnost. Gre za povezovanje različnih segmentov ljudi, od mladih do starih, v obliki družabno-kulturnih, izobraževalno-zgodovinskih dogodkov.«Vso lepoto narave, toplino ljudi in prestiža časa barona Zoisa so želeli predstaviti v oblačilih iz obdobja sredine 19. stoletja. V tem obdobju je živel na pravljičnem posestvu Brdo in v Predosljah kot župan deloval Anton Zois – brdski graščak. »To je obdobje empira in bidermajerja, ki se je v oblačilni kulturi rojeval v večjih evropskih mestih.

Ženske obleke so v zgornjem delu tesno telirane, v pasu pa močno nabrane. Širino kril so povečevale z večjim številom spodnjih kril ter s kovinskimi ogrodji. Ovratni izrezi so bili močno odprti pri vseh, tudi dnevnih oblekah. Kasneje so se izrezi višali vse do tesnega zapenjanja na vratu, le pri plesnih oblekah se je ohranil široki dekolte. Rokavi so bili v ramenskem delu široki in so se proti zapestju zoževali. Obleke so bile v živih barvah.

Ustvarjalci Cvetlične pravljice so oblačila razvili na strokovnih temeljih. V tem času je živela na gradu Turn pri Preddvoru prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica Josipina Urbančič Turnograjska. Čeprav je bila takrat fotografija redka, se je ohranilo nekaj njenih fotografij in s tem slike oblačil iz obravnavanega časa.

Iz ohranjenih pisem triletnega dopisovanja Josipine Urbančič z izbrancem Lovrom Tomanom je slutiti tudi nekaj modnega okusa mlade podeželske graščakinje. Izvoljenec Lovro ji je z Dunaja, kjer je študiral, pošiljal odrezke blaga, katerega naj bi Josipina izbrala za nove obleke. Večkrat je blago zavrnila z utemeljitvijo, da je prefino in neprimerno za podeželje. Niso se držali stereotipov, ampak so v tem obdobju morali upoštevati, da naj se podeželske ženske oblačijo drugače kot meščanke. Torej na bidermajersko modo nista vplivala le čas in položaj, ampak tudi prostor in okolje. Zato smo graščaka in njegovo ženo, ki sta živela na gradu Brdo v Predosljah, oblekli v bidermajersko obleko, prilagojeno okusu prebivalstva podeželskih gradov. Plemiči in meščani v tem obdobju so nosili frake in dolge suknjiče; frake so do sredine 19. stoletja nosili za potovanja in na cesti. Po tem času pa so frak uporabljali le še kot obvezno plesno ali slovesno oblačilo. Široke hlače so se vseskozi ožale; na koncu obdobja so morale biti zelo ozke ter napete, kar je omogočal trak, prišit na spodnji rob, kamor so zataknili stopalo. Okrog vratu so bili do srede 19. stoletja modni visoko v obraz stoječi ovratniki, ki so jih kasneje začeli zavihovati čez svilene obvratnice, ki so jih zavezovali na različne načine. Pod frak in suknjič so oblačili vzorčaste, barvaste telovnike, ki so se glede na časovno obdobje daljšali ali krajšali in spreminjali ovratne fazone, od ozkih do širokih oblik. Na glavi so nosili cilindre iz svile ali žameta, ki so bil do štiridesetih let 19. stoletja precej visoki, proti koncu obdobja bidermajerja pa so se nekoliko znižali,« je zakladnico časa, iz katerega so črpali za sedanjost, pojasnil Tomaž Rehberger, ki je sodeloval pri raziskavi Zoisove noše.

Plesalci želijo obiskovalcem Cvetlične pravljice kot tudi naključnemu obiskovalcu prelepe vasi Predoslje, ki ji radi rečejo Vas z razgledom, pričarati spomin, ki ga bodo vedno nosili v srcu. Tudi s toplino ljudi, ki pusti tisti pravi občutek domačnosti.