Kako sem se zaljubil v Darjo (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 4. junij 2013 / 06:00

Včasih se nam za koga zdi, da živi brezskrbno kot ptiček na veji. Zgodi se celo, da smo po tihem nevoščljivi, preprosto zato, ker se nam niti ne sanja, kaj vse se dogaja za štirimi stenami, kamor pa nimamo vstopa. Vsi skupaj se zavedamo, da sodi tudi zdravje med tiste »drobnarije«, ki odločno vplivajo na naše razpoloženje. Lahko imamo vse, a če zdravje ni najboljše, imamo občutek, da tudi razpoložljive dobrine niso kaj prida vredne.

Darja in Leon pa bi dodala še nekaj: miren spanec prinesejo tudi pridni otroci. Kajti če niso, potem se sivi lasje kar sami kopičijo po glavi.

Oba sta odraščala v težkih razmerah. Leonova mama je kmalu po 2. svetovni vojni postala vdova, moževe psihične rane, ki so jih zaznamovale vojne vihre, so pripomogle, da ga je nekega jutra snela z vrvi, poklicala sosede in se takoj zatem zgrudila nezaves­tna na tla.

Od udarca se ni nikoli opomogla, zato je moral Leon poprijeti za vsakršno delo, da nista umrla od lakote. Očetovi nekdanji prijatelji so jima sprva obljubljali marsikaj, potem pa, ko bi morali urediti pokojnino ali vsaj štipendijo za fanta, so se porazgubili. Leon je grenko pilulo s težavo pogoltnil, odpustil pa jim ni nikoli. Kljub temu še danes z vsem spoštovanjem hrani očetovo medvojno medaljo, ki jo je dobil za hrabrost.

Darja je veliko mlajša, letnik 1952. Odraščala je v bližini železarne in od blizu opazovala, kako je rasla in postajala ponos vseh, ki so v njej dobili službo. Njeni starši so bili zelo zavedni, trdno so verjeli, da je prav, da imajo oblast v svojih rokah delavci. Oče je bil vrsto let predsednik sindikata, bil govornik na različnih proslavah, do svoje smrti pa je bil tudi praporščak. Darja je imela še brata, ki se je že kot vojak JLA zaljubil v Makedonko, ostal v Skopju in – dokler je bil še zdrav – domov prihajal le na obiske. S starši se ni najbolje razumel, saj sta mu, kot zavedna Slovenca, zamerila, da svojih otrok ni učil slovenskega jezika. Zmeraj, ko so prišli skupaj, so se zaradi tega glasno pričkali. Nečaki so na svoje korenine pozabili, izgubili so se v širnem svetu, le za enega ve, da je znan kirurg v Ameriki.

Darja je na neki način odraščala kot edinka, a to ni pomenilo, da je dobila vse, kar ji je padlo na pamet.

»Starša sta bila zelo stroga. Mama je zahtevala, da sem vodila dnevnik za vse izdatke. Mesečno ali po potrebi me je kontrolirala, a bolj zato, ker je bila zelo pozabljiva in ji je mimogrede kaj ušlo iz glave. Oče je vsak večer, preden smo šli spat, pregledal po stanovanju, če kje sveti kakšna žarnica. Če ni bilo vse, kot je treba, mi je naredil dolgo pridigo, ne glede na to, ali sem bila kriva ali pa tudi ne. Nenormalno smo šparali tudi pri hrani. Ničesar nismo vrgli stran. Oče je imel na jeziku na tisoče zgodb iz medvojnih časov. Že misel, da tistega, kar sem imela na krožniku, ne bi pojedla, se mi je ob spominu na lačne ranjence zdela grotes­kna,« se spominja otroštva.

Pri Leonu je bilo malo drugače. Šparati jima na neki način sploh ni bilo treba, saj tako ali tako nista ničesar imela. Bila sta odvisna od dobrih ljudi, ki so jima pomagali tako, da so fantu, komaj trinajstletnemu, ponudili kak­šno delo.

»Spominjam se, kako sem dajal na stran kovance, da sem si kupil prve zaresne gate. Vrsto let sem nosil očetove, ki so bile nazadnje že do te mere zguljene, da sem jih komaj obdržal na sebi. Spod­nje perilo je bilo v zgodnjih šestdesetih letih zelo drago. Nosil sem jih le za v nedeljo ali za na veselice. Še potem, ko so postale zguljene in so se trgale, sem se skoraj jokal, ko sem jih vrgel stran,« je dodal.

Odrekanje, skromnost, tudi revščina, kar je kalilo oba, ju je tudi utrjevalo v razmišljanju, da nikoli ne bosta dovolila, da bi njuni otroci – tako kot sta onadva – čutili pomanjkanje.

»Spoznala sva se na Golici, zgodaj spomladi, ko so cvetele narcise,« si potem podajata besede, ko ju vprašam, kdaj sta se prvič srečala.

Leon se je do Jesenic pripeljal s prijateljem, na motorju, Darja pa je prišla s starši, ki so se pridružili organiziranemu sindikalnemu izletu. Darja je imela oblečeno obleko, karirasto, z malo večjim izrezom na hrbtu, na nogah pa sandale z jermenčki. Tla so bila še zmeraj malo razmočena, ker je pred tem deževalo, malo nerodno je stopila in eden od teh jermenčkov se je odtrgal.

»Kar naenkrat se je znašla na tleh, njena noga, na katero se je usedla, se je čudno spodvila, naša skupina, ki je hodila tik za njeno, je morala obstati, nihče se ni ganil, kar čakali smo, potem pa sem le stopil bliže in ji poskušal pomagati na noge,« obuja spomine Leon in se prešerno zasmeji.

»Pa ni dovolila, veste. Odrinila je mojo roko, češ da bo že sama, ampak potem je začel gleženj otekati, noga ji je čudno mahedrala, poklical sem prijatelja in skupaj sva jo potem odnesla po poti navzdol. Čeprav je protestirala in se branila, sva jo nekako ukrotila. Z gasilskim avtom smo jo odpeljali do bolnišnice na Jesenicah. Prijatelj se je vrnil nazaj, jaz pa sem se vdal v usodo in čakal z njo, da je prišla na vrsto. Ne bom pozabil zdravnika, ki jo je sprejel, ves čas me je nagovarjal, kot da sem njen soprog, zanikal sem, pa me je zavrnil, da se mi vidi na obrazu, kako me skrbi zanjo. Moram reči, da se je najina ljubezen vnela predvsem na njegovo spodbudo!«

Tudi Darja je prikimala ob njegovi pripovedi, preden je nadaljevala: »Bilo je res smešno. Mene je vse bolelo, nerodno mi je bilo, bila sem prepotena, malo od hoje, malo od strahu, zdelo se mi je, da je telesni vonj zapolnil ozko ordinacijo, onadva pa sta nakladala o sreči in ljubezni med mladima. Začela sem se smejati in kasneje mi je Leon pogosto omenjal, kako so se ravno takrat sončni žarki ujeli na mojem obrazu in da sem se mu zato zdela prelepa.«

Bilo je že pozno popoldne, ko je dobila mavec, Leonu se ni več splačalo oditi na Golico, raje je začel iskati nekoga, ki bi Darjo odpeljal domov. Končno je naletel na možakarja, ki je pred bližnjo trafiko kupoval cigarete, imel je vespo in nič ni imel proti, da naloži zadaj Darjo in jo zapelje na drugi konec Jesenic.

»Ženska v trafiki mi je posodila svinčnik, da sem napisal svoj naslov, listek sem izročil Darji in jo prosil, naj mi piše, če se ji bo zdelo, da me želi še kdaj videti. Postala je rdeča kot kuhan rak, nekaj je zajecljala, pa sem bil takrat že precej nor nanjo, tako da sploh nisem slišal, kaj mi je rekla. Pozneje, ko sva že bila skupaj, sem izvedel, da je imela fanta, s katerim sta resno hodila, vsaj ona je mislila tako. Bil pa je zagnan plesalec, na vseh plesiščih ga je bilo moč najti, a ker je bila Darja obsojena na počitek, je hodil plesat brez nje, priložnost je iz njega naredila tatu, našel si je drugo in Darjo pustil. Minilo je nekaj dodatnih mesecev, da ga je malo prebolela, tako da sem vmes izgubil vse upanje, da jo bom še kdaj videl.«

(Se nadaljuje)