Ponavljanje razreda

Takole proti koncu šolskega leta je kar nekaj staršev in učencev v veliki stiski. Tudi učiteljem ni lahko, ko se začnemo pogovarjati o tem, da naj bi otrok ponavljal razred. V večini primerov morajo učitelji dokazovati, da otrok nima zadosti pridobljenega znanja za napredovanje v naslednji razred, staršem pa se zdi, da bi otrok lahko napredoval. Ne poznam primera, da bi otrok ponavljal razred zaradi slabe presoje pedagoških delavcev. Poznam pa veliko primerov, ko bi otroci morali ponavljati razred in bi bilo to za njih zelo koristno. Zaradi različnih mnenj in tudi nasprotovanj staršev do tega žal ne pride.

V naši kulturi je ponavljanje razreda ali prešolanje v prilagojen program še vedno nekaj sramotnega. Za vsakega otroka bi radi dokazali, da zmore, lahko in hoče. Običajno se ta zagnanost (bolj staršev kot otrok) pokaže zadnje mesece šolskega leta, ko je otrok že naveličan vsega. Včasih pa se to vleče čez vse leto in se na koncu še enkrat pokaže dejstvo, da otrok programa ne zmore (ali pa so učne navade tako slabe). O možnosti, da otrok ne napreduje, bi morali vsi skupaj razmišljati v prvi polovici šolskega leta, ne v zadnji. Zakaj? Zato, ker se že takrat pokaže, kaj in koliko otrok dela in bi lahko še kaj popravili.

Otroci ne vzamejo negativnih ocen v prvi polovici tako zares, kot bi morali. Še pri treh zaporednih negativnih ocenah prepričujejo starše, da ne bo nobenega problema izboljšati teh ocen. Starši smo veseli vsake boljše ocene, otroci zaspijo na teh lovorikah in tako se zgodba ponavlja. Dokler ne gre več naprej in se vzorček ustavi. V večini primerov se ocene ne poslabšajo čez noč, zato je malce naivno, ko starši rečejo, da niso pričakovali tako slabega izida. Saj vsak dan živimo z otroki in vemo, koliko se učijo in v katero smer gredo. Bodimo realni, ko gledamo v redovalnico. To niso številke zaradi številk, ampak realno stanje pridobljenega znanja in vloženega dela. Če bi spremenili mnenje o ponavljanju razreda, bi najbrž ponavljalo več otrok. Tudi in predvsem zaradi lenobe in slabih učnih navad. Ponavljanje razreda ni nič drugega kot to, da osvojiš snov, ki je še nisi. To pa je potrebno zato, da lahko v nasled­njem razredu gradiš znanje naprej, ne da krpaš luknje v znanju.

Če bi lahko spreminjala šolski sistem, bi šla v to smer. Mogoče bi bilo bolje, če bi uvedli ponavljanje posameznega predmeta. Saj ni rečeno, da je učenec neuspešen na vseh področjih. S tem bi nehali podpirati lenobo učencev čez leto. Sedaj imajo učenci popravne izpite, ki jim omogočajo, da v treh tednih naredijo vse tisto, za kar so se drugi trudili vse leto. Vprašanje je, kako je tako pridobljeno znanje utrjeno in kakšna podlaga je to za prihodnje leto. Predvsem pa to ni dobro vzgojno sporočilo. Vse leto lenarim, na koncu malo pomigam in mi uspe.

Če bi imeli ponavljanje posameznega predmeta, bi ga učenec osvajal postopoma in dalj časa. Takšno znanje bi bilo več vredno. S tem bi vplivali na to, da bi se cenilo pridobljeno znanje, ne pa iskanje načinov, kako priti do čim boljše ocene. Hkrati ne bi povzročali dodatnih stisk, ko otrok ponavlja razred in menja sošolce. Ne vem, kako bi se to izkazalo v praksi. Verjamem pa, da bi bilo boljše kot iskanje bližnjic, ki jih sedaj ubirajo otroci. Predvsem pa bi bil že čas, da prenehamo z ujčkanjem otrok. Prav je, da dobi otrok možnost, da popravi oceno. Ni pa v redu, če to možnost izkorišča v nedogled. Dogaja se, da mora učitelj že skoraj prositi otroka, da se javi, da pokaže izdelek in da se nauči. Je to res učiteljeva naloga? Vsak najbolje pozna svojega otroka. Zato je prav, da vsaj proti koncu šolskega leta igramo z odprtimi kartami in se pogovarjamo odkrito o vzrokih in posledicah otrokove neuspešnosti. Konec koncev jih pripravljamo za življenje, ne samo za teh nekaj let šolanja. Naj bo to naše skupno vodilo.