Vse o gojenju gorenjskih nageljnov
Gorenjska turistična zveza (GTZ) od leta 2000 v okviru akcije Vrnimo gorenjski nagelj na okna in balkone poskuša ljudi spodbuditi h gojenju te avtohtone rastline, da bi jo ohranili tudi v prihodnje.
Kranj – S tem namenom so pred nedavnim pripravili tudi spletno predavanje o gorenjskem nageljnu, na katerem je s številnimi praktičnimi nasveti o njihovem gojenju postregel priznani vrtnar Gašper Stanonik. Kot je opozorila Mirjam Pavlič iz GTZ, so namreč pred dvajsetimi leti začeli ugotavljati, da je gorenjski nagelj skoraj popolnoma izumrl, videti ga je bilo le še po redkih kmečkih »gankih« gorenjskih krajev, kjer so ga gojile v glavnem starejše ljubiteljice rož. »Izpodrinile so ga nove sodobne uvožene balkonske rastline, ki se z lahkoto razrastejo in v jeseni zavržejo.« Prav to jih je spodbudilo, da so zasnovali akcijo Vrnimo gorenjski nagelj na okna in balkone, je poudarila predsednica GTZ Lucija Kavčič in dodala, da je to lepa avtohtona rastlina, ki predstavlja simbol gorenjske ljudske dediščine in tradicije. Vsako leto pripravijo tudi ocenjevanje najlepših gorenjskih nageljnov, prve tri nagrade pa podelijo na vsakoletnem srečanju turističnih delavcev, ki bo letos že petdeseto po vrsti, če jim ga bo za razliko od lani uspelo izpeljati.
V uvodu v spletno predavanje je Gašper Stanonik najprej pojasnil, da ima gorenjski nagelj bogato zgodovino in simboliko – v krščanstvu velja, da naj bi zrasel iz Marijine solze. Poznamo okrog tristo različnih vrst nageljna, pri čemer gorenjskega najlažje zamenjamo za švicarskega oziroma tirolskega, ki ga je lažje vzgajati kot gorenjskega, saj je odpornejši proti plesni in drugim boleznim ter škodljivcem, bolje prenaša tudi temperaturne razlike. Ločita se že po barvi cvetov, saj je gorenjski svetlejše rdeče barve ter ima ožje in bolj srebrnkaste liste. »Najbolje uspeva v višjih legah, kjer je čist zrak in poleti manj sopare,« je razložil Stanonik. Pri vzgoji gorenjskih nageljnov je po njegovih besedah treba paziti na rastlinsko higieno, kar pomeni, da redno odstranjujemo vse odmrle cvetove in liste, poskrbeti je treba še, da je zaščiten pred neposrednim dežjem. »Če jih še niste postavili na prosto, je zdaj pravi čas,« svetuje Stanonik, ki pravi, da ima nagelj rad zračnost, zato ga posadimo bolj na redko, krošnjo pa nagnemo čez rob korita, da jo suši veter ter tako prepreči, da bi ga napadla rja in druge bolezni. Nagelj ne potrebuje veliko vode, zaliva pa se v zemljo zgodaj zjutraj ali zvečer, pri čemer je treba paziti, da se ne škropi po listih. Za gnojenje svetuje uporabo mineralnih gnojil, s katerimi rastlini dovajamo tudi hranila. »Najboljše je gnojilo za nageljne, ki ga dodajamo na tri do štiri tedne.«
Nageljni so po Stanonikovih besedah jeseni zadnje rastline, ki jih pospravimo v zavetje, in sicer lahko šele decembra, saj novembra navadno še cvetijo. »Najbolje je, da prezimujejo na suhem in hladnem, kjer ni prevelikih nihanj temperature. Vodo dodajamo enkrat na mesec, da ne gnijejo. Prav tako jih ne gnojimo – bolj ko pozimi pozabimo nanje, bolje bo. Starejši nagelj lahko tudi pomrzne, in sicer prenese temperature do minus deset stopinj Celzija, s čimer pridobi odpornost.« Nageljne lahko napadejo različne bolezni ter glive in škodljivci. Poleg že omenjene rastlinske higiene proti boleznim in škodljivcem pomagajo nekateri naravni pripravki iz gabeza, njivske preslice, koprive (kot gnojilo ali škropivo), čebule in česna, sode bikarbone (kot insekticid in fungicid) ter pelina, je razložil Stanonik. »Nageljni niso zahtevne rastline, vseeno pa je dobro vedeti nekaj stvari, preden se lotite njihove vzgoje,« je še dodal Stanonik.
Mirjam Pavlič opaža, da so tudi z akcijo GTZ že pripomogli, da so vrtnarji začeli množičneje gojiti sadike, ljubitelji rož pa kupovati nageljne in jih saditi na okna in balkone. »Predvsem zelo dobro uspevajo na planinskih kočah, kjer jih tradicionalno sadijo že dolga leta. Prav svež planinski zrak jim zelo ugaja za bogato cvetenje še pozno v jesen.«