Že spletna stran je prepočasna

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. junij 2013 / 14:29

Tridesetletni Miha Rejc z Bleda je strokovnjak za družbena omrežja. Po izobrazbi je sicer novinar, a si z novinarstvom »po starem« ni nikoli služil kruha. Je pa novinarje učil, kako nove medije izkoristiti sebi v prid. Miha je tudi eden od najvplivnejših tviterašev pri nas. Njegovim zapisom na vse bolj priljubljenem družbenem omrežju Twitter sledi že pet tisoč sledilcev.

Vemo, kdo je povprečen slovenski tviteraš?

»Resna raziskava o tem ne obstaja. Načeloma pa so to po mojih ugotovitvah ljudje, stari od 18 do 44 let, iz večjih mest, višje izobraženi, z višjimi prihodki. Žensk je toliko kot moških, podobno torej kot drugod po svetu. Twitter naj bi bil, tako se je govorilo na začetku, v primerjavi s facebookom medij za intelektualce, ki imajo kaj povedati. Sam uporabnike twitterja v osnovi delim na tri različne skupine. V prvi so ljudje, ki so se mu priključili samo zato, da spremljajo velike svetovne zvezdnike, ki twitter precej uporabljajo. Če nekdo na svoj naslov dobi sporočilo oboževane svetovne zvezde, ima občutek – sicer lažen – da ga zvezdnik neposredno nagovarja, kar mu godi. Drug tip uporabnikov so ljudje, ki so navajeni uporabljati facebook in na podoben način uporabljajo tudi twitter: se slikajo, ko jedo zajtrk, ko so v avtu, na avtobusu … te spremljajo samo njihovi prijatelji. Tretji tip uporabnikov – in teh je k sreči vedno več – pa se trudi objavljati tisto, kar je zanimivo tudi za druge, ne le zanje.«

Spremljajte nas na facebooku in twitterju, nas na vseh koncih spodbujajo mediji. V kakšnem razmerju sta si ti dve platformi?

»Gre za popolnoma različni stvari. Sam facebook uporabljam predvsem zasebno, na twitterju pa objavljam tisto, kar je zanimivo za širši krog ljudi.«

In to, da napišete tvit, ki ga bo potencialno prebralo pet tisoč ljudi, vam vzame – koliko časa?

»Ne, ne, z napačne strani sprašujete … Ne gre za to, da bi mi pisanje »jemalo« čas. Tako ali tako je tvit lahko dolg samo 140 znakov. Samo dejanje nikoli ne vzame več kot minuto, je pa res, da moraš nekje biti, kaj zanimivega poslušati, prebrati, če želiš kaj zanimivega napisati … To pa so stvari, ki bi jih počel tako ali tako, ne ker želim tvitati o tem. Zato sama participacija na družbenem omrežju ne predstavlja dodatne »porabe« časa. Mogoče nekaj več časa vzame spremljanje drugih. Vsake pol ure greš pogledat, če se kaj novega dogaja; če se, celo bolj pogosto. Aktivno pisanje pa, ko se enkrat navadiš, ne vzame časa. Na začetku imaš morda težave strniti misli. Ampak ravno v tem je čar twitterja: imaš zgoščeno sporočilo brez vsega odvečnega. Naučiš se krajšati stavke, uporabljati najkrajše besede, kakšno slovensko, če ti to ustreza zaradi dolžine, zamenjati z angleško. Tako pač je.«

Je mogoče predvideti trende razvoja družbenih omrežji ali gre za orodje, ki se z uporabo tako hitro razvija, da danes govoriti o tem, kaj se bo dogajalo čez leto, dve, predstavlja utopijo?

»Mislim, da lahko rečem, da čez dve leti ne bo bistvenih sprememb. Morda bo poleg facebooka in twitterja prišel še kak tretji igralec z dovolj velikim obsegom in maso uporabnikov, da se bo uveljavil.«

Predpogoj za nadaljnji razvoj je seveda tehnične narave …

»Seveda. Obstajata dva tehtna razloga, da je twitter sploh uspel. Najprej dejstvo, da je v uporabo prišel v času, ko se je število pametnih telefonov začelo hitro povečevati. Drugi razlog za razmah twitterja pa je ta, da so pred petimi leti v ZDA vsi zvezdniki s področja zabave, športa in politike začeli uporabljati twitter, kar je pritegnilo širše množice. Sama tehnologija torej ni dovolj. Treba je imeti vsebino, ki pritegne. Obstajajo tudi platforme, ki so tehnološko boljše od twitterja, a če na njih ni vsebin, ki bi dale uporabno vrednost, uporabnika ne zanimajo.«

S kakšnim zamikom novosti prihajajo k nam?

»Pri nas je twitter začel rasti pred kakima dvema letoma.«

In facebook?

»Zdaj je pri nas in v svetu dosegel stopnjo zasičenosti; ni več nekdanje hitre rasti števila novih uporabnikov. Vsi, ki bi ga potencialno lahko imeli, ga že imajo. A vendar: reči, da bo facebook propadel, je neumnost, bomo pa v prihodnosti zagotovo uporabljali kaj novega, popolnoma drugačnega od tega, kar poznamo zdaj. Kaj bo to, ne zna napovedati nihče. Tisti, ki bi znal, bi bil milijarder.«

Če me ni na facebooku, v družbi ne obstajam. Ta trditev drži?

»Tudi brez facebooka je mogoče živeti. A če si v krogu ljudi, ki veliko objavljajo, lahko neuporaba predstavlja moment socialne izključenosti. Posamezniku, ki ni na FB, prav gotovo nič ne manjka. Morda nekaj manj časa vrže stran, kot rečemo … ampak za nekaj tako ali tako porabimo tistih 24 ur na dan, ki jih imamo, mar ne? Drugače je pri mladih generacijah, ki so se rodile v svet, v katerem je facebook že obstajal. Te skorajda ne morejo brez njega. Tako kot jaz potrebujem internet za dnevne komunikacijske potrebe.«

Razumete svet, v katerem si ljudje gradimo visoke plotove okoli hiš, da imamo dovolj zasebnosti, po drugi strani pa na družbenem omrežju objavimo svojo fotografijo iz kopalnice?

»Veliko ljudi po prihodu z dopusta na FB objavi vse fotografije, ki so jih posneli med počitnicami. Če bi to dejanje prevedli v stare čase, bi bilo videti, kot da si popolne neznance povabil, naj pridejo v tvojo hišo, pogledajo fotografije in odidejo. Facebook je ekshibicionističen in egocentričen medij. Cena, ki jo plačamo za to, da smo vključeni vanj, je izguba dela zasebnosti. Tisti, ki jim je zasebnost pomembna, zato tam ne objavljajo ali pa vsaj zelo pazijo, kaj objavijo. Je pa res, da se meja med javnim in zasebnim briše. Zasebnosti, kot smo jo poznali, je bistveno manj kot nekoč. Še vedno pa je naša javnost selektivna, saj se sami odločamo, kaj bomo objavili.«

Še praktično vprašanje. Bi morala mama najstnika biti tudi njegova prijateljica na FB?

»Nekateri starši to otroku celo postavljajo kot pogoj za uporabo facebooka. Govorim o otrocih, starih sedem, osem let, o generaciji, ki je rojena v svet facebooka. Tako kot je bilo za nas normalno, da smo barvali v zvezke, je za današnje sedem-, osemletnike normalno, da imajo na facebooku prijatelje iz vrtca in šole. V tem primeru je prav, da imajo starši nadzor. Pa saj ga imajo tudi sicer.«

Bi se morali otroci bolje poučiti o teoriji teh medijev ali ta znanja pridejo skupaj z uporabo?

»Otroci znajo uporabljati tehnologijo, kakšne dolgoročne posledice ima uporaba nanje in na njihove bližnje, pa ne razumejo in si tudi ne morejo predstavljati. Pravzaprav pogosto tudi odrasli ne. Naj navedem primer: mladi starši dobijo dojenčka in od tistega trenutka dalje so na FB vsaj naslednji dve leti samo fotografije njihovega otroka. Ta se ni strinjal z objavo svojih slik na spletu; a so tam in bodo tudi ostale. Ko bo starejši, bo morda ugotovil, da s tem ni najbolj zadovoljen, a ne bo imel nobene izbire. Vem, da v Sloveniji že teče nekaj projektov, ki se ukvarjajo z izobraževanjem otrok na tem področju, a manjka ključni faktor – starši. Z njimi se dela premalo. Pa gre za dve plati istega kovanca. Za obe je treba poskrbeti.«

V zadnjem času se tudi množični mediji, predvsem televizije, sklicujejo na objave na družabnih omrežjih. Kdaj so se začeli zavedati pomena tega vzporednega sveta?

»Saj ne gre za vzporeden svet … Družbena omrežja so orodje, ki ga uporabljajo resnični ljudje, ne čudaki, ki bi bili zaprti med štiri stene in živeli le pred računalnikom. Pop TV se je s tem začel ukvarjati redno, načrtovano in z določenimi cilji proti koncu 2011. Drugi mediji so temu sledili, v tujini pa je to že običajna praksa. Medijske hiše imajo cele oddelke, ki se ukvarjajo z družabnimi omrežji, na New York Times je v njem zaposlenih več kot 20 ljudi.«

Pa vendar je eden od medijskih teoretikov v pogovoru, objavljenem v Delu, pred kratkim dejal, da ko iz spletnih klepetov izvzamemo sporočila o tem, kaj je kdo pojedel za zajtrk, v pogovorih večinoma ostanejo teme, o katerih poročajo tradicionalni mediji …

»S to tezo se sicer v načelu strinjam, predvsem zaradi omejenosti dosega družbenih medijev. Prepričan sem, da bo o tem, katere teme so pomembne, še naprej odločal tisti medij, ki ima največji doseg. V večini držav po svetu je to še vedno televizija.
Eden od tviterašev, ki ima v Sloveniji največ sledilcev, je Jonas Žnidaršič; mislim, da jih ima nekaj čez 15 tisoč. Če napiše nekaj, kar ima zgodbo, bo zanjo vedelo maksimalno 50 tisoč ljudi. Če je nekaj objavljeno v najbolj gledani TV informativni oddaji, bo za to vedelo pol milijona Slovencev. Važen je doseg. Po drugi strani pa se morda ne smemo več pogovarjati o različnih medijih in o tem, na kakšen način kateri od njih posreduje zgodbe. Pomembna je vsebina. Če jo imaš na družbenih omrežjih in je zanimiva, bo dokaj hitro prišlo do tiste točke preloma, ko jo bodo začeli povzemati tudi drugi mediji. To je zelo hitro ugotovila politika. Zdaj kratka sporočila redno lansirajo na twitterju, ker vedo, da jih mediji tam spremljajo. Vedo, da jih bo nekdo videl. Ali je vsebina dovolj pomembna in ali ima določeno novičarsko težo, je seveda odvisno od presoje medija.«

A s pojavom množične uporabe družbenih omrežij so tradicionalni mediji vendarle izgubili monopol nad »ustvarjanjem« informacij.

»Vloga velikih in pomembnih medijev se bo še spreminjala. V hitrem tempu, kakršnega živimo, je že spletna stran prepočasna, zato novinarske hiše novice že zdaj najprej objavljajo na družbenih omrežjih. Nova vloga medijev pa je predvsem pomembna na področju preverjanja informacij. Na družbenih omrežjih jih je namreč enostavno preveč, da bi jim povprečen posameznik lahko sledil in jih razumel. Če bo nekdo ves dan na twitterju spremljal določeno zgodbo in bo imel nasprotujoče si informacije o dogajanju, si bo zvečer na televiziji pogledal oddajo, kjer bo videl, kaj se je zares zgodilo.«

Informacij je torej toliko, da se običajen uporabnik težko znajde med njimi …

»Zelo težko. Sploh nekdo, ki mu določena tema ni domača.«

Torej twitter postaja ekskluziven medij za tiste, ki ga znajo brati?

»Ne, saj si sam izbereš, koga boš spremljal. Jaz twitter uporabljam kot svoj osebni vir informacij, ki me zanimajo. Od ljudi, ki delajo stvari, ki me zanimajo, in tam, kjer predvidevam, da se bom nekaj novega naučil. Če pa se nekaj novega zgodi in me zanima, kaj je res, je pač treba uporabiti iskanje. Tako dobiš dostop do vseh tistih, ki so pisali o določeni temi, a do njih nimaš vzpostavljenega odnosa zaupanja. Sploh takrat, ko je dogodek še svež in si informacije o njem nasprotujejo. Na primer: ko je pred letom in pol umrl Steve Jobs, je bila informacija o tem uro in pol, preden jo je objavil prvi medij, že na twitterju. Mediji novice niso objavili, dokler niso preverili, ali je resnična. Takrat sem dogajanje dokaj intenzivno spremljal na twitterju in zanimivo je bilo videti, da je veliko uporabnikov dvomilo o resničnosti informacije prav zato, ker je ni objavil še noben tradicionalen množičen medij. Ljudje tradicionalnim medijem zaupajo, zaradi novinarskega znanja in veščin, ki ustvarjalcem medijskih vsebin narekujejo, da informacijo preverijo pri več virih, preden jo objavijo. Twitter igra na prvo žogo in na prvo zaupati nekomu, ki ga ne poznaš, je lahko zelo nevarno.«

Nedavne izkušnje govorijo tudi o izjemni mobilizacijski moči družbenih omrežij.

»Verjetno mislite na proteste. Twitter je bil v tem primeru kot mobilizacijsko orožje najmočnejši zato, ker je hiter. Poveže ljudi, ki sicer nimajo nič skupnega, razen nekega določenega interesa. Protesti bi se zgodili tudi brez twitterja in facebooka, celo brez interneta in elektronske pošte. Bi pač lepili plakate. Je pa res, da se je vse skupaj zaradi družbenih omrežij zgodilo bistveno hitreje, kot bi se sicer. Karkoli drugega razen mobilizacijske funkcije, kakršnakoli vsebina, iskanje konsenza glede ključnih vprašanj, na primer, prek družbenih omrežij ni mogoče. Za to so boljša druga orodja, kot se je kazalo že v arabski pomladi. Skupen interes je bil: gremo tja in gremo protestirat. To je bilo jasno. Takoj, ko se začneš ukvarjati z vsebino, se bo skupina razbila na tisoč podskupin.«