Med Nemčijo in Francijo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 21. maj 2013 / 06:00

Politika varčevanja je sicer pravilna, vendar ima omejitve. Tako nekako trdi Jose Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, njegovo mnenje pa je kompromis med vse bolj različnima stališčema prve Nemke in prvega Francoza.

Angela in Franc

Odnosi med Nemčijo in Francijo so še vedno eden od temeljev evropske (ne)stabilnosti. V 20. stoletju je bilo še bolj tako. V prvi svetovni vojni je bil glavni in najbolj krvavi spopad na nemško-francoski fronti. V drugi bi bilo podobno, če ne bi francoska vojska že kmalu kapitulirala. Evropska unija, v kateri smo v miru povezani danes, pa je nastala ravno zato, da bi se izog­nili ponovnemu nemško-francoskemu konfliktu. Dne 9. maja 1950 je francoski zunanji minister Robert Schuman objavil deklaracijo, v kateri je predstavil zamisel o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi; udejanjena je bila že 1951, v ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, iz te pa sta se pozneje razvili Evropska gospodarska skupnost in današnja Evropska unija. Šlo pa ni toliko za premog in jeklo, temveč bolj za iskanje načina, kako v miroljubnem in najprej predvsem gospodarskem sodelovanju, zlasti med Nemčijo in Francijo, preprečiti bodoče vojne v Evropi. Schumanova zamisel je bila očitno uspešna; kdo bi danes pomislil na možnost ponovne vojne med Francijo in Nemčijo, ki sta bili glavni nasprotnici v prvi in med največjimi v drugi svetovni vojni.

Vendar tudi med Nemčijo in Francijo ni več tako, kot je bilo. »Jedro nemško-francoskega spora je vprašanje, kako naj se EU izvije iz krize. Merklova je prepričana, da bi bilo to mogoče doseči le z reformami – varčevanjem, liberalizacijo trga delovne sile in preobrazbo sistema socialnega zavarovanja. Hollande pa ne dovoli, da bi mu vsiljevali nemški model. Boji se, da se bo recesija v Evropi še zaostrila, če bodo obveljale zahteve Berlina po varčevanju … Hollande je prepričan, da bo njegovo stališče v EU dobivalo vse več zagovornikov, zaradi česar bodo Nemci pod izjemno močnim pritiskom in bodo nazadnje morali popustiti.« (Prevedeno iz revije Der Spiegel v Mladini, 10. maja 2013.) Človek ob tem pomisli na slovensko vzporednico: Janša kot Merklova, Bratuškova kot Hollande …

Zajtrk na travi

O tem, kako znajo Francozi v medijih obujati in unovčevati svojo staro slavo, priča 150-letnica ene njihovih najbolj slavnih slik. O njej pišejo ob 130-letnici smrti njenega avtorja Edouarda Maneta. Gre za njegov Zajtrk na travi, ki so ga Parižani prvič videli na Salonu zavrnjenih, odprtem 15. maja 1863. Slika velja za prvo delo modernega slikarstva. Motiv je star, je kopija podobe iz 16. stoletja, Raimondijeve grafične reprodukcije izgubljene Rafaelove slike Parisova sodba. Kar je bilo v Manetovem delu radikalno novega, je tehnika slikanja; ta je bolj ploskovna kot globinska, v nanosih barve so vidne slikarjeve poteze. Prvič se torej pojavijo nekateri prijemi, ki so bili značilni za impresioniste, katerih eden je Claude Monet. Razlika med Manetom in Monetom je seveda večja kot med a in o v njunih priimkih. Kar je takratno javnost in kritiko najbolj zbodlo, pa niso novi slikarski prijemi, ampak gola ženska v družbi dveh oblečenih moških. Eden od kritikov je zapisal: »Navadna breda /prostitutka nižje vrste iz pariške četrti Breda/, za povrh popolnoma gola, se predrzno druži z dvema spremljevalcema v spodobnih oblačilih in kravatah ... Gospodiča sta podobna študentoma na počitnicah, ki se vedeta tako nezaslišano zato, da bi bila videti zrela moška. Zaman ugibam o pomenu te prostaške uganke.« Uganke pravzaprav ni bilo, bila je kopija klasičnega motiva, naslikana na nov način, slika pa je postala nesmrtna in skupaj z drugimi še danes priteguje množice turistov v pariškem Muzeju Orsay. Priporočam ogled.

Potopljena celina

Težje bi si ogledali, kar je v globinah Atlantika odkrila skupina brazilskih in japonskih raziskovalcev z japonsko podmornico Shinkai 6500 (do te globine se lahko potopi). Hoteli so raziskati podmorsko vzpetino, imenovano Rio Grande, kakih 1500 kilometrov vzhodno od Ria de Janeira. Ugotovili so, da se ta vzpetina po svoji sestavi zelo razlikuje od okoliškega morskega dna. Je granitna gora, polna železa, mangana in kobalta. Domnevajo, da gre za ostanek praceline Pangea, enovite kopenske tvorbe, ki je obstajala, preden so se celine začele odmikati ena od druge. Proces oblikovanja današnjih celin se je začel pred približno 200 milijoni let, ko se je Pangea razdelila na južno Gondvano in severno Lavrazijo. Gondvana pa se je nato razdelila na Madagaskar, Avstralijo, Antarktiko in Indijo. Znanstveniki predvidevajo, da bodo čez približno 250 milijonov let celine ponovno trčile ena ob drugo in da bo tako nastala nova Pangea … No, tega filma mi k naši sreči ne bomo videli.