Kromač ni koromač
Dišeči kromač je še ena tistih zdravilnih rastlin, ki so povsem neupravičeno domala povsem spregledana – in to kljub njegovemu izjemno močnemu sladkastemu vonju in okusu, ki spominjata na koromač oz. komarček in janež.
Njegova aromatično začimbna dišava prispe neposredno v limbični sistem, del možganov, v katerem so naša čustva, in pripomore k neposrednemu sproščanju le-teh. Da bomo vedrega in živahnega duha, ga v tem času pogosto uživajmo. Sploh, ker so tudi njegove zdravilne odlike, kakopak, velike. Edina možna razlaga, ki mi pride na pamet, ko razmišljam, zakaj je dišeči kromač (Myrrhis odorata) med ljudmi tako slabo poznan, je dejstvo, da je podoben dvema zelo strupenima kobulnicama: navadnemu steničjaku (Aethusa cynapium) in pikastemu mišjaku (Conium maculatum). No, kljub temu ga od slednjih loči vonj. Medtem ko dišeči kromač zelo prijetno diši, imata strupeni vrsti sila neprijetno vonjave liste.
Praprot, ki diši po janežu
Dišeči kromač, ki ga najpogosteje srečamo na vlažnih mestih ob robu gozdov in med grmovjem, uvrščamo v družino kobulnic, v kateri težko prepoznamo posamezne vrste med seboj, ker so si zelo podobne. Njegovo rodovno ime izhaja iz grškega izraza in nam pove, da diši po miri. Mira je dišeč smolnat izvleček tropskih rastlin, ki so iz rodu Commiphera. Dišeči kromač je eden prvih znanilcev pomladi, jeseni pa je med rastlinami, ki se poslovijo zadnje. Po košatih in mehkih listih je precej podoben praproti, s katero pa nima nič skupnega. Nežni zeleni listi, ki so 2- do 4-krat pernati, imajo vonj po miri s pridihom mahu, janeža in komarčka. Mladi listi, ki jih odvisno od nadmorske višine rastišča nabiramo od maja do julija, so odlična zelenjava in zelišče. Cveti od konca maja do julija, drobni beli cvetovi so v kobulih in so med prvimi z nektarjem za čebele. Iz cvetov se razvijejo podolgovati, dva centimetra dolgi aromatično dišeči in bleščeči plodovi, ki z zorenjem postanejo temnorjavi. Glavna korenina je debela in rjave barve, včasih razvejana in ima aromatično belo meso. Steblo je plitvo, brazdasto in votlo.
Kot kuhinjska zelenjava je dišeči kromač najbolj priljubljen v skandinavskih deželah. Sveže aromatične liste uporabljajo kot zelenjavo domala skozi vse leto. Ker kromač dobro prenaša mraz, ga najdemo tudi daleč na mrzlem severu, denimo na Islandiji in na Ferskih otokih, kjer ga radi uporabljajo. Skandinavcem je dišeči kromač tako všeč, da ga celo gojijo kot dišavnico, zelenjavno in zdravilno rastlino. Ugotovili so, da se kromač zaradi okusa tako kot komarček prilega tako sladkim kot slanim jedem. Z njim pripravljajo marmelade, aromatizirajo alkoholne pijače, sladijo in odišavljajo sokove, sadne solate, dušeno sadje, sladice ... Listi se prilegajo enolončnicam in zelenjavnim juham. Mlade liste, ki kar pokajo od zdravja, narežemo na solato ali v druge jedi. Ker so tako svežega okusa, jih je skoraj greh kuhati. Pohrustamo lahko tudi cvetno steblo in listne peclje, dokler so še krhki in sočni – kar same ali z dodatkom kisle smetane.
Zdravilni učniki kromača so enaki koromačevim. Tako eden kot drugi pospešujeta izločanje sluzi in sta učinkovito sredstvo proti napenjanju v trebuhu. Deluje kot stomahik, karminativ, evpeptik, spazmolitik, črevesni antiseptik, antibakterik, aromatik, ekspektorans, emenagog, antidiabetik, antiastmatik in še in še. V srednjem veku so s kromačem zdravili kašelj in prebavne motnje, dajali pa so ga tudi za krepčilo deklicam v puberteti. V ljudskem zdravilstvu dežel, kjer ga uporabljajo, slovi kot učinkovito pomagalo pri ženskih boleznih, zlasti pri težavah v menstrualnem ciklusu. Nadalje se obnese kot stimulans želodca, čistilo za sečne poti, razkužilo in blažilo za vnetja. Na moč koristi dihalom in sluznicam, močno pa se obnese tudi pri astmi. Listi in drugi kromačevi deli vsebujejo razgibano paleto vitaminov, betakaroten, kalcij, magnezij, železo in druge rudnine, eterično olje, »antioksidantne« flavonoide in še marsikaj. Kromačeve liste nabiramo, preden se rastline povsem razcvetijo, priporočljivo je čaj uporabljati iz sveže nabranih listov. Če jih že sušimo, pernate liste osmukamo z debelega listnega peclja in jih na toplem mestu čim hitreje posušimo. Čaj pripravimo tako, da dve žlički listov prelijemo z vrelo vodo in po 10 do 15 minutah precedimo.