Vojna o fiskalnem pravilu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. maj 2013 / 06:00

V četrtek je minil še en dan zmage. Ko je nekje v okolici Berlina feldmaršal Keitel podpisal brezpogojno kapitulacijo, je bil sicer še 8. maj, malo pred polnočjo. No, v Moskvi je bil ob istem času že 9. maj in Stalin je zahteval, da se uporablja ta datum. Kaj Rusom in drugim postsovjetskim ljudem in ljudstvom pomeni ta dan, sem videl lani na kraju samem, za njih je »den pabedi« še vedno prestižni trenutek njihove zgodovine. Kaj pa za nas? Iskreno rečeno: nič posebnega, ne prej ne zdaj. Tistega dne so boji na slovenskih tleh še trajali, končali so se šele 14. in 15. maja. Državljanska vojna pa je trajala še naprej. Pobojem kolaborantov, ki so jih Angleži poslali s Koroškega nazaj v domovino in v roke Titovi vojski, bi težko rekli mirnodobno početje. Vojna v duhovih, čeprav bolj skrita kot odkrita, pa je trajala še vsa naslednja desetletja. Se spomnite, kako je dr. France Bučar v demokratično izvoljeni skupščini, ki ji je predsedoval, razglasil, da je državljanska vojna končana? Takrat smo mu v dobri veri vsi verjeli. A očitno se je zmotil. V zadnjih letih se je vojna v duhovih spet razplamenela, in če bi dali nekaterim ljudem orožje in razglasili vojno stanje, bi spet tekla kri.

Trenutno najhujši besedni spopad poteka o vprašanju, ali vpisati v ustavo »zlato fiskalno pravilo«. Da ne bo nesporazum še večji, poglejmo najprej, kaj ta reč pomeni? Če prav razumem, gre za proračunsko pravilo, s katerim se zagotavlja uravnotežen proračun in onemogoča razsipnost vlade – prav to pravilo namreč zahteva, da odhodki iz proračuna ne smejo biti večji od prihodkov v državno blagajno. V teh rečeh pa imamo v tej deželi že velike izkušnje. Znano je, da smo v socializmu živeli na kredit. In zakaj ne bi tako živeli še naprej, če se le da? Kje pa piše, da moramo biti vsi v službi mednarodnega finančnega kapitala in se ravnati po njegovih interesih? Sedanja vlada izhaja po svoji sestavi (razen Državljanske liste) iz t. i. leve paradigme in je torej jasno, da nad tem pravilom ne more biti navdušena. Ko je župan Zoran Janković zgradil Stožice, so mu »ta desni« očitali, da je zgrajeno »na puf«. Pa kaj potem, jih je zavrnil oče Janez (Stanovnik), važno je, da je zgrajeno in da služi svojemu namenu, dolgove bomo že poravnali. Ko sem videl imenovana (in še druge z rdečimi kravatami) v prvi vrsti v Areni Stožice, 27. aprila, na zmagoslavnem koncertu Pinkotov in njihovih gostov, sem pomislil prav na ta zagovor. Sodeč po veličastnem koncertnem dogodku, ki je bil najboljša možna počastitev dneva upora (državno proslavo so zaradi varčevanja črtali), bi se človek zlahka pridružil njunemu mnenju: važno je, da dvorano imamo in da se v njej dogajajo velike in ljudstvu koristne reči, plačali jo bomo že …

Fiskalno pravilo zahteva ravno nasprotno: privoščimo si lahko le toliko, kolikor naše finančne možnosti dopuščajo. Po tej »logiki« mora biti sedanja opozicija proti vladi in za fiskalno pravilo, čeprav v njegovi najbolj grobi obliki. V tej luči se Janša in njegovi izkažejo za »kolaborante« tujega kapitala, ki želi okupirati Slovenijo, to pot s finančnimi sredstvi. Pretiravam, priznam, uporaba zgodovinskih besed lahko zavaja. Po drugi strani pa smo Slovenci že od Mahniča in Tavčarja naprej v besedni vojni, vmes se kdaj obdelamo še z orožjem. Tudi Tavčar bi morda gradil areno »kruha in iger« v Stožicah, Mahnič bi bil zagotovo proti. V vojni v zvezi s fiskalnim pravilom pa ne gre le za besede, temveč tudi za spremembo načina življenja … Živeti na kredit ni isto kot živeti zgolj od gotovine.