Književnost kot živa digitalna kultura

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. november 2012 / 06:00

"Z nelagodjem in z zadovoljstvom obenem," odgovori prof. dr. Miran Hladnik na vprašanje, kako je sprejel državno nagrado za življenjsko delo na področju visokega šolstva.

Spoštovani profesor in gorenjski rojak, 4. oktobra vam je »superminister« dr. Žiga Turk v Grand hotelu Union v prestolnici podelil letošnjo državno nagrado za življenjsko delo na področju visokega šolstva. S kakšnimi občutki ste jo sprejeli?

»Z nelagodjem in z zadovoljstvom obenem. Nelagodno zato, ker imam vedno veliko povedati čez nagrajevanje, češ da se mora človek lotevati družbeno koristnega dela zaradi njega samega in brez računa na javno priznanje, saj je največja nagrada pač občutek, da je bilo dobro opravljeno, zadovoljno pa zato, ker mi očitno ni čisto vseeno, ali ga skupnost ceni ali ne. Ja, tiho zadovoljstvo je znak prikritega napuha.«

Na spletu sem prebral vaš zahvalni nagovor. V njem ste nekoliko izzivalno izpostavili dejstvo, da je 50 metrov od vaše hiše na Srednji Dobravi pokopališče, na katerem stoji spomenik narodnemu heroju in priznanemu predvojnemu učitelju Stanetu Žagarju, po katerem so se te nagrade imenovale nekoč. Ta omemba morda ni bila vsem všeč …

»Če bi po naključju ne živel tako rekoč zraven Žagarjevega groba, bi bil nagovor gotovo drugačen. Odzivi so bili pozitivni. Omemba Staneta Žagarja zmoti lahko le zakrknjene politične skrajneže, do katerih pa obzirnosti in tolerance ne bom vadil.«

V utemeljitvi nagrade so zapisali, da je vaš prispevek stroki tudi prepoznavna analitičnost: analiza pripovedne proze z uporabo računalnika in statistična analiza zgodb. Slovenske književnosti ste se torej lotili v duhu časa, s pomočjo računalništva? Kako to gre?

»Računalniška analiza književnosti - sliši se lepo, kajne? Vendar je treba kritično dodati, da gre za precej preprosta preštevanja lastnosti žanrskih korpusov, ki komaj zaslužijo oznako statistika, in njihovo grafikonsko predstavitev. Računalnik uporabljamo humanisti največkrat samo kot pisalni stroj, meni pa je pomagal še pri obvladovanju podatkovnih zbirk.«

Kakšna pa je vaša vloga pri slovenski Wikipediji, spletni enciklopediji?

»Na Wikipediji imam status uslišanega ljubimca, saj sprejme skoraj vse, kar napišem zanjo. Statistika slovenske Wikipedije razkriva, da sem trenutno med njenimi pisci na 41. mestu. Prav rad bi napisal še kaj več, pa naloge raje prihranim za študente. Wikipedija je namreč enkratno didaktično sredstvo: pisanje gesel za Wikipedijo študentom pomaga doumeti, da znanje ni samo za dobro oceno na izpitu, ampak zato, da ga uporabimo v življenju. In da svet ni samo prostor, iz katerega si postrežemo po potrebi, ampak kamor naj tudi sami prispevamo.«

V že omenjenem nagovoru ste ugotovili tudi, da nagrade šolnikom še nimajo svojega članka v Wikipediji, in ste ga brž sami napisali? Ste pri tem ugotovili kaj posebnega?

»Minister mi je v naslednjih tednih prijazno poslal skopirano arhivsko gradivo, iz katerega sem izpisal imena več kot 370 dosedanjih nagrajencev in jih postavil v geslo. Pokazalo se je, da o eni petini nagrajencev že obstajajo gesla v Wikipediji, drugi na samostojen članek še čakajo.«

Kaj pa je Wikivir?

»Wikivir je spletišče, podobno Wikipediji, kamor s študenti nalagamo slovenska leposlovna besedila, ki jih bruhajo projekti digitalizacije kulturne dediščine, pri nas v glavnem Digitalna knjižnica Slovenije, sicer pa Google in zavzeti posamezniki. Prej seveda popravimo napake, ki jih zagreši strojno branje, besedila opremimo z bibliografskimi podatki in jih ustrezno kategoriziramo. Velik del starejše slovenske leposlovne klasike je bralcu že dostopen. Ta podatek spodbudi živeče avtorje, da dajo v skeniranje in zastonj postavitev na splet tudi svoja dela, namesto da nedotaknjena čakajo na to še 70 let po njihovi smrti; šele tedaj namreč po trenutni zakonodaji, ki je sovražna živi digitalni kulturi, preidejo v javno last.«

Pa Slovlit?

»V diskusijski forum Slovlit, ki sem ga postavil ob koncu prejšnjega stoletja in bo zdaj zdaj stopil v 14. leto svojega obstoja, je vključeno 1500 kolegov humanistov, zlasti jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev slovenistične orientacije. Vsak dan jih čaka kakšno poštno sporočilo, vključujejo se v debate, nedavno npr. o sesuvanju slovenskih besedilnih korpusov, ki si ga je privoščila informacijska pooblaščenka, rešujejo literarne, pravopisne, akademske in pedagoške probleme. Brez vsakodnevne komunikacije, ki poteka preko Slovlita, bi bilo naše strokovno povezovanje precej ubornejše.«

Z vašim imenom se pogosto povezujeta tudi skovanki praktični spisovnik in trivialna literatura. Kaj pomenita?

»Trivialna literatura je naslov knjižice, ki sem jo napisal leta 1983 za zbirko Literarni leksikon, in je bila prva daljša strokovna refleksija množične, popularne, zabavne, lahke, žanrske ali še kako podobno poimenovane literarne produkcije pri nas. Izraz sem uveljavil vrednostno nevtralno za tisto pisanje, ki odgovarja na bralčeve psihosocialne dileme, za razliko od t. i. elitne literature, ki hoče biti samo lepa in nekoristna. Vendar je publicistično opletanje z izrazom pripeljalo do tega, da pomeni zunaj stroke, v vsakdanjem govoru isto kot zanič literatura. Samo zveni bolj strokovnjaško. Praktični spisovnik je naslov učbenika za študente prvega letnika slovenistike (uporabljali so ga tudi na drugih fakultetah), katerega prva izdaja je iz leta 1989, zadnja, šesta, pa iz leta 2002. Že deset let je knjiga prosto dostopna na spletu. V njem učim strokovnega pisanja: kako do virov, kako se citira, kako se povzema, kako se piše za objavo v revijah in na spletu itd. V zadnjih letih je računalnik tako zelo spremenil naše pisne navade, da na ponatis ne mislim več, ampak delam knjigo z novim naslovom. Prejšnji se je zgledoval pri staromodnih naslovih priročnikov za pisanje ljubezenskih in poslovnih pisem, novi, ki tematizira nove oblike pismenosti, pa se zgleduje kar pri Prešernu: Nova pisarija.«

Gorenjska je dala slovenski književnosti veliko njenih najboljših avtorjev. Jih ima še? Je med kandidati za kresnika, čigar žiriji predsedujete, tudi kaj »naših«?

»Meril sem že delež ženskmed avtorji, delež mladinskih in žanrskih romanov, celo delež podjetnejših vzhodnih avtorjev, deleža Gorenjcev pa še nikoli. Sicer pa ga ni težko preveriti, kje drugje kot na Wikipediji: med 21 nagrajenci sta bila »naša« samo dva, Tone Perčič in Rudi Šeligo, in tudi med nominiranci se Gorenjci ravno ne drenjajo (v zadnjem času Miha Mazzini in Borut Golob). Hm, bomo pa prihodnje leto kuhali kresnika z mislijo na naše.«

Ste vozač, vsak dan na poti s Srednje Dobrave v Ljubljano in nazaj … Z veseljem?

»Ker se vozim že celo življenje in mi je prešlo v navado, ni hudo. Pa še to mi dovoljuje privilegij akademske službe, da kakšen dan v tednu ostanem in delam doma, ker tako v miru še največ postorim. Da bi se vozil domov na Gorenjsko samo ob koncu tedna? Ne, te želje nisem imel nikoli.«