Leta odgovornosti (3)

"Če sem le mogla, sem šla obiskat mamo, ki se ji pri sestri ni dobro godilo. Nihče je ni preveč maral, niso ji dovolili, da bi skupaj z drugimi sedela za mizo, češ da ji hrana med jedjo teče iz ust. To je bilo sicer res, a ni bila sama kriva, saj ji je obrazni živec začelo vleči po svoje, kar je njenemu videzu dajalo grotesken izraz. Srce mi je jokalo, ko sem se vračala nazaj v Ljubljano, na kolenih sem prosila sestro, naj bo do mame bolj usmiljena, a ni dosti pomagalo."

Bilo je kar nekaj fantov, ki so bili Rozi všeč. Ker pa je bila zelo majhne rasti, je vedela, da je nihče ne bo opazil, kaj šele, da se bo zaljubil vanjo. Na skrivaj je pisala pesmi, svoja čustva je zaupala dnevniku. Tega, kar je čutila v sebi, ni izdala nikomur, niti prijateljicam, s katerimi je stanovala skupaj, ne. One so bile dosti bolj živahne, hodile so na zmenke, na plese, ko so se vračale, so Rozi pripovedovale, kaj so doživele, s kom so plesale.

»Bilo mi je, kot bi mi nož zasajali v srce. One so imele vse, jaz nič. Sedela sem doma, študirala, se učila, ker se mi je zmeraj zdelo, da znam premalo. One so življenje jemale z levo roko, pogosto so se iz moje vneme norčevale. A niso bile zlobne, to pa moram reči. To so bili časi, ko je bilo spodnje perilo zelo drago, imela sem le troje hlačk in vsak večer sem si jih oprala ter molila, da bodo do jutra suhe. Kdaj pa kdaj niso bile, takrat sem si nataknila še malo mokre in tako sem se nekoč zelo prehladila. Po trebuhu me je vse bolelo in menstruacija je trajala tudi po ves mesec. Misel, da bi šla zaradi tistih »spodnjih zadev« k zdravniku, je bila pošastna. Bogve, kaj bi bilo z menoj, če me prijateljice ne bi prisile. Ena je šla z menoj celo v ordinacijo, tresla sem se kot šiba na vodi. Pojma nisem imela, kako me bo zdravnik pogledal, saj moškega še nikoli nisem imela. Me bo razdevičil ali kaj? A se je vse srečno izteklo, zdravnik je bil neki starejši čemernež, ki je ves čas, ko sem bila pri njem, nekaj žvečil, potem pa mi ni predpisal le zdravila, ampak tudi neki krepčilni sirup, ker sem se mu zdela podhranjena in precej zanikrna. A sirup je bil sladek, tako da smo ga potem vse tri pile, imele smo ga namesto bonbonov,« se je nasmejala Roza.

Za podelitev diplome si je prvič v življenju privoščila novo obleko. Naredila ji jo je šivilja, ki je stanovala na Ilirski ulici. S seboj je prinesla veliko preveč blaga, tako da je ostalo še za krilo in telovnik.

»Obleka je bila zelene barve, malo linkana, segala je kakšen decimeter čez kolena in ko sem si obula še čevlje z visoko peto, sem bila prav lepa na pogled. Izposodila sem si šminko, si pobarvala trepalnice, in ko sem se s torbico v roki vrtela pred ogledalom, sem bila zadovoljna. Ko mi je ravnatelj stisnil roko, je zmajal z glavo, ter mi mimogrede dejal, da tako majhna, kot sem, ne bom primerna za drugo, kot za učenje v prvem razredu. To se je potem res zgodilo. Imela sem veliko srečo, da me – tako kot druge sošolke – niso poslali na deželo, na kmete, ampak sem ostala v Ljubljani. Seveda se je bilo treba iti v šolo, kamor so me poslali, tudi predstavit. Ne vprašajte, kaj vse se mi je zgodilo! Najprej me na stopnicah, še pred vhodom, ustavi hišnik in me vpraša, ali sem pozabila, da so počitnice. Mislil je, da sem kakšna od učenk. Ravnateljica pa, takoj ko me sprejme, začne zmajevati z glavo, da to pa ne bo šlo, da me otroci ne bodo jemali resno. A se je vse dobro izšlo. Še več: imeli so me radi, pogosto so mi prinašali rože, kakšno jabolko, orehe. Med odmorom sem prihajala v razred, da sem jim pripovedovala zgodbe, medtem ko so malicali. Če sem opazila, da je kdo ni imel s seboj, sem mu prinesla vsaj kos kruha. Takrat še ni bilo rednih šolskih malic in dober učitelj je takoj opazil, kdo od otrok je bolj in kdo manj reven. Mnogi od malčkov so bili zelo zanemarjeni, smrkavi, tudi bolehni. Drugi spet mogočni, gospodovalni, bili so nasilni do sošolcev.

Spominjam se dečka, ki je jecljal, zdelo se mi je, da mi je bil celo malo podoben. Vsi so se iz njega norčevali, on pa je le molčal in gledal v klop. Iz zadnje klopi sem ga presedla h katedru, da sem ga imela stalno na očeh. Namesto zvezkov je imel v torbi le nekaj listov, ki so bili iztrgani iz starega koledarja. Nekoč, ko je več dni manjkal zaradi škrlatinke, je ostal še malo po pouku, da sva se učila. Takrat sem mukoma in po drobcih od njega slišala žalostno družinsko zgodbo. Doma je bilo še pet otrok, mama je bila brez moža, zelo živahne sorte, tudi otroci so imeli različne očete. Ta, zadnji, s katerim je živela, pa je bil do vseh zelo nasilen. Veste, takrat ni bilo nobene socialne službe, na katere bi se lahko obrnili in takšnim priskočili na pomoč. Znajti sem se morala, kakor sem vedela in znala. Malo s pregovarjanjem, malo s prevaro sem pri njegovi mami dosegla, da se je za fanta malo bolj zavzela. Rekla sem ji, da je zelo nadarjen, da bo nekoč še kaj iz njega. Pa v bistvu niti ni bil takšen, če sem iskrena. Sem se mu pa malo več posvetila, ga spodbujala in počasi, z leti, je s pridnostjo nadoknadil marsikaj. Danes je pomemben gospod, z marljivostjo je dosegel tudi doktorski naziv in še zmeraj si dopisujeva, tudi obišče me, če tako nanese.«

Roza se je nenehno trudila, da bi bila dobra učiteljica. Ni ji bilo škoda časa za izpopolnjevanja, za študij. V knjižnici je bila redna gostja, vsrkavala je vase znanje in se veselila, če je lahko dajala učencem več kot drugi učitelji.

A foušija ima pogosto mlade takrat, ko to ne bi bilo treba. Njena požrtvovalnost je v zbornici naletela na negodovanje, začeli so ji metati polena pod noge, jo špecati ne le pri ravnatelju, tudi pri različnih inšpekcijah, ki so redno prihajale na šolo.

»Takrat je že zadoščalo, če je kdo namignil, da si moralno oporečen, pa so te nemudoma premestili, lahko celo zaprli ali kako drugače maltretirali. In točno to se je zgodilo tudi meni. Nekdo je napisal anonimno pismo, da me je videl, kako se vsako jutro pogovarjam z nekim duhovnikom in mu celo izročam nekakšne papirje. Bila sem poklicana na zaslišanje, ne le enkrat, stokrat. Vztrajala sem na resnici, oni pa so mi grozili, da me bodo dali na sodišče, da me bodo zaprli, da mi bodo onemogočili učiteljsko delo. A se je, na srečo, zame potegnil oče enega od učencev, ki je bil politično zelo vpliven, da so me le prestavili na drugo šolo. Jokala sem, ko sem šla iz Ljubljane, saj sem se je navadila, pa tudi – pri roki sem imela vse tisto, kar sem potrebovala: opero, gledališče, knjižnico, izložbe, ki sem jih zelo rada opazovala in ob njih sanjarila …«

(Se nadaljuje)