Šepetalnica za veter (22)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. november 2010 / 06:00

Čeprav je bila kuverta umazano rumene barve, se mu je za hip zazdelo, da je zažarela v rdečkastih odtenkih. Kot da bi se ovila v krvavo kopreno. Spet bledem, je pomislil, spomin na vojno je okoli mene, znamenja, da je morija bila, mi meglijo um, utrujenost mi je razbolela oči, da se mi v pogledu prelivajo barve. Stresel je z glavo in pobral kuverto, za hip postal, potem pa odtrgal njen zgornji del in segel v notranjost po vsebino. Pod prsti je zaznal, da ne gre le za papirje. Najprej je izvlekel nekaj fotografij. Mlada ženska, vasica, gore, skupina moških, spet mlada ženska. Pa mlada ženska z otrokom. Fotografije so bile neoznačene, brez podpisa, brez datuma, kot da hočejo zamolčati čas. A podobe so bile preveč zgovorne, novinarju ni bilo težko ugotoviti, da skupina moških predstavlja ujetnike. In čeprav je bilo njihove obraze težko razločiti, ni bilo dvoma, da je moški na levi strani njegov ded. Spoznal ga je po značilnih potezah na obrazu, očeh in stisnjenih ustnicah, ki si jih je najbrž bolj predstavljal, saj je bila fotografija zbledela in tega res ni bilo mogoče natančno videti. Z jezikom si je obliznil ustnice, kot da s to gesto pozdravlja spomin. Mama ga je prav zaradi tega tolikokrat enačila z dedom, poglej, no, saj je kot izrezan Vasilij, je govorila še takrat, ko je stal ob dedovi smrtni postelji in s strahom in stisnjenimi ustnicami buljil v mrtveca. Zaradi te podobnosti ali ljubezni, kdo bi vedel po vsem tem času, so ga še sorodniki pogosto klicali kar z dedovim imenom, Vasilij ali Sergej, saj je vseeno, imeni sta se mešali v njem, še sam ju je včasih izmenično uporabljal, kot da nosi v sebi dve različni osebnosti, ki sta si nenehno v laseh. Toda Vasilij na fotografiji se mu je zazdel bolj živ od njega samega. Podobi mlade ženske ni posvečal pozornosti, ogledal si jo bo, kadar bo ob njem Katarina, primerjal bo tedaj njuna obraza, nemara zdrsel s prstom po Katarininem licu, kot da bo z dotikom preverjal njuno podobnost. Spet postajam Sergej, se je posmehnil, ravno v pravem trenutku, ker drugače bi pozabil na svoje čute, zaznal bi mraz šele tedaj, ko bi se spremenil v ledenega moža. Kajti v resnici je začelo pošteno briti, sonce se je skrilo za oblake, krmežljava svetloba je še kapelici jemala bleščeči sij, ki ga je pozdravil ob prihodu. Njegovo početje je izgubilo mikavnost, spravil je fotografije nazaj v kuverto, papirje pogledam kasneje, dovolj je bilo neumnosti za danes, videl sem, kar sem hotel videti, materialov imam zaenkrat dovolj, lahko bi kaj od tega poskusil spraviti na papir, h gostilničarju pojdem, ki sem ga spoznal prvi večer, mogoče mi natrosi še kakšen drobec, predvsem pa natoči pijače, ker to tavanje po preteklosti vendar na dvoje žaga dušo, da kriči od bolečine.

In že se je pognal nazaj, ne da bi se še enkrat ozrl h kapelici. Počasi se je temnilo in v somraku se mu je pot zdela dosti daljša, sopihal je kot star medved, se jezil nad vedno močnejšim naletavanjem snega. Toda napor mu je dokončno zbistril glavo, otopel bolečino, da se je ukvarjal le še z mokroto v čevljih, zaradi katere je hotel najprej v gostišče, pa se je premislil. Saj nisem iz sladkorja, še zaradi kakih drugih stvari je v življenju stiskal zobe, ledene noge niso nič v primerjavi z ledenim srcem. Če bi kaj takega navrgel Varji, bi ga ta označila za starega patetika. Šele zdaj se je zavedel, da se ji že dolgo ni javil. In prvo, kar je naredil zatem, ko se je pozdravil z gostilničarjem, je bil klic v Moskvo. (se nadaljuje)