Bila sem drugačna od drugih (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. april 2013 / 06:00

Roza je bila bistro dekletce, sama pravi, da ne preveč lepo, a zato toliko bolj odprte glave. Časa za obiskovanje šole ni bilo veliko. Če je le mogla, se je dokopala do knjig in zvezkov enega od sinov dobrotnika. Ob njih se je kar sama naučila brati in pisati ter nekaj malega računati. Le k verouku so jo redno pošiljali, kar je bilo zanjo sreča v nesreči. Župnikova sestra je bila hkrati gospodinja, nuna in ženska dobrega srca. V majhnem dekliču, ki je usta zmeraj zvijal v šobo, je hitro našla izjemno nadarjenost.

»Po veroučni uri sem pogosto ostala pri njej na kosilu, obenem pa me je tudi poučevala. Zelo jo je zanimala narava, zoologija, navduševala se je nad raziskovanji v Egiptu, v piramidah. Včasih se je kar tresla od vznemirjenja, ko mi je pripovedovala o mumijah. Zmeraj sem imela občutek, da je zgrešila poklic, da kot nuna ni preveč srečna, a sem bila prevelik otrok, da bi se o tem z njo pogovarjala. Nikoli pa mi ni dovolila, da bi knjige odnašala s seboj, domov. Trdila je, da ljudje ne bi razumeli njenih skritih strasti. Z bratom duhovnikom je ravnala kot z otrokom. V vsem ga je presegala, ona je odločala, kaj mora pri pridigi povedati, koga poklicati na odgovornost. Vsako pomlad je naredila plan, kaj se bo pri cerkvi popravilo, obnovilo. Tik pred 2. svetovno vojno smo še pri nas, na žagi, pripravljali les za nova okna na župnišču, žal so ga partizani ob prvi hajki spremenili v ruševine. Njej je uspelo zbežati na Hrvaško, župnika pa so pobili do smrti. Nekdo z brki je hodil po vasi, od hiše do hiše, in govoril, da bo enaka usoda doletela vsakega, ki ne bo ubogal. Bil je zelo samozavesten in prepričljiv, a vseeno so se ga ljudje bali. Žal so se najine poti dosti kasneje še enkrat križale …«

Roza je bila vse do dvajsetega leta zelo drobcena, majhne rasti in 'otroškega' glasu. Mama se je bala, da bo takšna – malo zacuknjena – ostala vse življenje.

Tudi sicer so se do nje obnašali kot do otroka; sestre so druga za drugo našle može in se poročile, ona pa ni imela te sreče.

»Živela sem z mamo, ki je bila vedno bolj nesrečna, bolehna in osamljena. Z leti so tudi njeni spomini postajali drugačni, pogosto je govorila o očetu, kovala ga je v nebesa, sploh se je zatekala v nerealen svet. Po vojni ni bilo misliti, da bi jo pustila samo, zdelo se mi je, da se bom morala za vse večne čase odpovedati sanjam. Želela sem postati učiteljica. Bila sem res smešna. Nisem imela narejene niti nižje gimnazije, kaj šele, da bi videla od blizu kakšno drugo šolo. Poleg tega sem bila brez službe, brez denarja, sestre so imele lastne skrbi, jaz pa mamo na ramenih. Vmes pa je posegla usoda, saj je naš dobrotnik umrl, njegov zet, naslednik žage in kmetije, naju ni preveč maral, češ da sem – kakšna ironija – nevarna, ker ne hodim v cerkev in sem zato vdana novi oblasti, za katero vohunim. Nikogar nisem imela, na katerega bi se naslonila, ga prosila za nasvet. Ljudi je bilo precej strah, sem in tja so takšni, ki niso bili v partizanih, izginili in nikoli več se niso vrnili. Potem pa sem nekje prebrala, da v tovarni Rog potrebujejo delavce. Letak, ki sem ga dobila v roke, je tudi obljubljal, da bodo tisti, ki bodo prišli od daleč, dobili stanovanje. V hipu sem se odločila! Mamo sem prisilila, da sva spravili najino premoženje v lesen kovček in nekega deževnega aprilskega jutra sva sedli na vlak za Ljubljano.«

A obljube še zdaleč niso bile tako pravljične, kot so bile zapisane. Stanovanje, pravzaprav sobico brez dnevne svetlobe sta dobili v Križevniški ulici. V tisti hiši se je poleg njiju drenjalo še več deset drugih prišlekov z dežele. Več kot dvajset ljudi je imelo eno samo stranišče, kurjave ni bilo, lastnik pa je večji del dneva odklapljal elektriko, ker se je bal, da bi jo preveč porabili.

»Mama je bila zelo na tleh. Ure in ure je presedela ob Ljubljanici in gledala v reko. Zanjo je bila selitev z dežele med sive in mrzle zidove – morilska. Vedno bolj je hirala, nič več ni hotela govoriti z menoj, potem pa sem jo odpeljala do starejše sestre, ki je edina med nami imela lastno hišo. Z velikim negodovanjem jo je začasno vzela k sebi. Od vsake plače sem ji morala pošiljati del, drugače bi mi jo 'vrnila' nazaj v Ljubljano. Si predstavljate, kako željno sem čakala na prvo plačo! Zadnji teden, ko se mi je že meglilo od lakote, sem na pobočjih pod gradom nabirala regrat ter ga jedla skupaj s plesnivimi kosi kruha. Pa sem preživela, hvala bogu.«

Minili sta dve leti, da je Roza prihranila toliko denarja, da je začela razmišljati o študiju.

»Vsak dan sem hodila na Ledino, kjer je bilo učiteljišče. Od daleč sem občudovala dekleta v plisiranih krilih in fante, ki so prihajali skozi visoka, težka vrata.«

»Nekoč me je ustavil neki gospod in mi rekel: 'No, mlada tovarišica, vi boste pa morali še malo kruha pojesti, da boste lahko vstopili v ta šolski hram.' Bila sem začudena, kaj mi to govori, potem pa me je prešinilo, da verjetno tudi on misli, da sem še šolarka, kajti na pogled sem res tako delovala. Njegove besede so me potem spodbudile, da sem odločno zakorakala v pisarno in ženski, ki je bila tam, povedala, da bi rada študirala. Mislila sem, da se bom vdrla v tla od strahu. Potem pa je prišel v sobo neki fant, se zasmejal in rekel: 'Kar pogumno otrok, kar pogumno.' Kasneje sem izvedela, da je bil to pisatelj Pavle Zidar. Ko so me vprašali po spričevalu, sem povedala, da ga nimam, zato sem morala pristati na preizkus znanja, ki sem ga več kot odlično opravila. Uspehi so me spodbudili, da sem celo poletje potem preživela v knjižnici, požirala sem knjige, študirala in se pripravljala na prvi zaresni dan, ko se bodo pričele uresničevati moje sanje.«

Skupaj s še tremi sodelavkami iz Roga se je preselila v neko drugo sobo, kjer je bilo malo več svetlobe. Ker so si stroške delile, je lažje zadihala.

»Če sem le mogla, sem šla obiskat mamo, ki se ji pri sestri ni dobro godilo. Nihče je ni preveč maral, niso ji dovolili, da bi skupaj z drugimi sedela za mizo, češ da ji hrana med jedjo teče iz ust. To je bilo sicer res, a ni bila sama kriva, saj ji je obrazni živec pričelo vleči po svoje, kar je njenemu videzu dajalo grotesken izraz. Srce mi je jokalo, ko sem se vračala nazaj v Ljubljano, na kolenih sem prosila sestro, naj bo do mame bolj usmiljena, a ni dosti pomagalo.«

(Se nadaljuje)