Mladi so vir radoživosti in energije

Besedilo: Igor Kavčič
torek, 13. maj 2008 / 06:00

"Življenje gre naprej, nostalgija pa bo zagotovo ostala. V Kranju sem vendarle preživel svoja najlepša leta."

Režiser in izvrsten gledališki pedagog Alojz Domnik je v skoraj tridesetih letih pedagoškega in režiserskega dela v Kranju in drugod po Gorenjskem številne mlade naučil ljubezni do odra, kar nekaj današnjim profesionalnim igralcem pa podal tudi prve napotke za bodočo igralsko kariero. Kranjska občina je spoštovanje do njegovega dela leta 1996 izkazala s Prešernovo plaketo. Konec maja se poslavlja od Kranjčanov, saj odhaja v Haloze novim izzivom naproti.

Po kranjskih ulicah vas vedno znova srečujem na kolesu, ko hitite po opravkih. Zdaj se z njim simbolično odpravljate na precej daljšo pot v povsem drug konec Slovenije. Za dolgo, za vedno …?

»Z 31. majem bom zaključil s službo samostojnega strokovnega sodelavca za gledališko in lutkovno dejavnost na tukajšnji območni izpostavi Javnega sklada za kulturne dejavnosti. V kranjsko Prešernovo gledališče sem prišel avgusta 1978 kot mentor za mladinsko gledališko dejavnost. Po štirinajstih letih sem zamenjal službo in se zaposlil v takratni Zvezi kulturnih organizacij, ki se je kasneje transformirala v javni sklad, kjer pa po petnajstih letih končujem mojo formalno poklicno pot. Dobro leto, do oktobra 2008, bom še na čakanju, potem pa se bom upokojil. Pri tem se pojavlja zanimiva simbolika, na neki način povezana s časom. Ko sem prišel v gledališče, sem z mojega okna videl na uro na cerkvenem stolpu, ob selitvi prostorov sklada nad trgovino Elita se z okna moje pisarne spet odpira skorajda identičen pogled. Tu sem v Kranju začel mojo poklicno kariero, tu jo tudi končujem. Hočem še uživati sadove preteklega dela.«

Kaj je tisto, kar človeka, poleg zadostne starosti oziroma količine službenih let, prepriča – ah, dosti je bilo?

»Lahko bi rekel, da začenjam novo življenje. V Kranju sem si sicer nabral ogromno izkušenj, bolj prijetnih kot ne, a vedno pride čas za zaključek nekega obdobja. Tudi to, da grem s kolesom, ima neki simbolni pomen, saj sem vsa leta, kar sem jih preživel v Kranju, vsaj enkrat ali dvakrat na leto odkolesaril domov v moj rodni Ljutomer.«

Kam pravzaprav odhajate?

»Svoj novi dom sem si ustvaril v Halozah, blizu Cirkulan, ki so kakih 40 kilometrov oddaljene od Ljutomera. Haložani in Prleki imamo veliko skupnega, celo narečje je precej podobno. Dobro pa sem se ujel tudi s tamkajšnjo ljubiteljsko gledališko skupino, marca pa smo že predstavili prvo premiero, Kishonovo igro Poročni list. Jeseni so me povabili k sodelovanju in jim je nekako uspelo prepričati me, da bi lahko vsak konec tedna imeli vaje. In moram reči, da nam je kar dobro šlo. Najbrž bomo v prihodnje še sodelovali, kot režiserja pa me vleče tudi v Ljutomer, kjer imajo prav tako gledališko skupino in si v prihodnje želijo uprizoriti kakšno kvalitetnejšo komedijo. Poleg tega bi mogoče v okviru tamkajšnjega sklada vodil gledališko delavnico za otroke … Zagotovo pa bom v prihodnje vse to počel le že iz čistega veselja do gledališča in približevanja te umetnosti mladim.«

Vračate se v kraje, od koder ste nekoč odšli na igralsko akademijo v Ljubljano in potem v Kranj …

»Saj veste, kako je, po osnovni šoli se je bilo težko odločiti, v kakšen poklic bi se usmeril. Pa sem se, ne vem natančno zakaj, odločil za avtomehanika …«

Avtomehanika? Ne verjamem!

»Res. Končal sem poklicno šolo in celo kakšno leto delal kot pomočnik pri nekem avtomehaniku. Ves čas v mladosti pa sem tudi igral v mladinskih in kasneje tudi odraslih predstavah. Kmalu sem videl, koliko je ura. Rekel sem si, fant, ta poklic ni zate, zanima me samo še igralska akademija. S tem namenom sem najprej moral zaključiti gimnazijo in ko sem šel v Ljubljano na akademijo in bil sprejet, sem bil najsrečnejši Prlek na svetu.«

Si »gledališke gene« dobil tudi že v družini?

»Mogoče nekaj po mami, ki je svoj čas tudi režirala nekaj gledaliških predstav. Ko sem se odločil za gimnazijo, so mi doma rekli, dragi moj, mi smo te spravili do kruha, kako boš šel naprej, pa že sam veš. Pustili so mi vso svobodo pri odločitvi. Starejša sestra me je v tem zelo podpirala, tudi po finančni plati. V času študija sem dobil štipendijo v Murski Soboti, ki naj bi jo kasneje tudi »oddelal«, pa sem tam zdržal le dve leti, nakar me je Matija Logar povabil v Prešernovo gledališče v Kranj. In sem se z družino selil najprej v Škofjo Loko, in potem v Kranj. Ob tem sem honorarno vodil nekaj gledaliških delavnic po osnovnih šolah … in spoznal, da me delo z otroki zelo veseli.«

Pedagoško delo z mladino vas je potem spremljalo celo kariero …

»Seveda sem se vedno trudil narediti čim boljšo predstavo, a vendar sem večji poudarek dajal izobraževanju mladih igralcev. Z dramskimi krožki sem mnoge otroke pritegnil v gledališče.«

Kar nekaj igralcev iz tvojih šol se je kasneje tudi odločilo za igralski poklic.

»Eden takih je na primer Ivo Godnič, ki je sicer študiral kemijo, pa se je kasneje preusmeril na igralstvo. Tu ste Bernarda Oman, Milan Štefe, ki sta, še preden sta prišla k meni, imela nekaj igralskih izkušenj, pa še mlajši igralki kot Petra Govc in Tanja Dimitrievska. V nekem obdobju sem imel res odlično igralsko skupino. Leta 1981 smo igrali Shakespearov Sen kresne noči in doživeli velik uspeh in pravi boom v Kranju. Toliko mladih igralcev na odru. Ljudje so po premieri ploskali skoraj 15 minut, meni pa so od vzhičenja tekle solze.«

Ste ob pedagoškem delu in režiranju na ljubiteljskih odrih kdaj razmišljali tudi o večjih predstavah?

»Nikdar. Pri delu z mladimi sem se vedno počutil odlično, mladostnega, radoživega, polnega energije. Ponavadi smo bili tudi sicer dobra klapa. To je bil čas, ko sta se poklic in hobi medsebojno prepletala. Meni je bilo delo na odru tako v zabavo kot užitek, hkrati pa tudi velik izziv. S profesionalizacijo gledališča so oddelek za delo z mladimi igralci ukinili in takrat sem sprejel mesto na ZKO in kasneje SLKD, kjer sem devet let vodil gledališko šolo. Moje delo na skladu je bilo drugačno, kot leta poprej in v zadnjih letih sem tudi zato več režiral v Kranju, Škofji Loki, pri Svetem Duhu. Zase, za dušo.«

Delo z ljubiteljskimi igralci, ki igrajo iz veselja v prostem času, je nedvomno precej drugačno, kot pa s profesionalci, ki jim je igranje služba …

»Prav zato je zelo pomembno, da izbereš besedilo, ki nekaj da tako tebi kot igralski ekipi, da oboji v njem najdemo sporočilo, ki ima neko težo. Vedeti moraš tudi, v kakšnem okolju igraš, kakšna je ciljna publika. Dobro je, da kadar si sam navdušen nad projektom, da je to na neki način tudi nalezljivo in okužiš tudi ostale. Sam sem vedno čutil neko pripadnost ljubiteljskim igralcem, ki delajo iz sebe in za druge. Njihov odnos do odra je drugačen, občutek imaš, da bolj iz srca. Razlika je, kadar gledaš predstavo s profesionalci. Seveda je vse lepo in na pravem mestu, pogosto pa ni tistega žara in energije, ki ga imajo v sebi ljubitelji.«

Ko gledaš nazaj, bi lahko izpostavil kakšno obdobje kot ustvarjalni vrh?

»Mislim, da sta taka vrha vsaj dva. Predstavo Sen kresne noči v začetku osemdesetih, ki sem jo ponovil približno dvajset let kasneje, ko smo igrali tudi Aristofanovo Lizistrato. Obe predstavi sta odlično delovali tudi na prostem. Tu sta še predstavi Čarovnik iz Oza in Svinjski pastir, s katerima smo tudi veliko gostovali. Sicer pa sem vedno vsako predstavo delal s polno odgovornostjo in se nikoli nisem sprenevedal o tem, ali se mi zdi predstava bolj ali manj uspela. Včasih smo celo imeli navado, da po premieri pokomentiramo, kaj je bilo dobro in kaj slabo. Gledališče je živ organizem, ki je v neprestanem gibanju, zato moramo paziti, da nikoli ne zapademo v rutino. Ta je strup za gledališče.«

Bi želeli postaviti še kakšno predstavo, pa ta zaradi takega ali drugačnega razloga še vedno čaka …?

»Če analiziram svoje občutke, se mi zdi, da se je ta moj krog lepo zaključil. Imel sem gledališke delavnice, na katerih sem se razdajal kot pedagog, režiral sem na ljubiteljskih odrih, ne vem pa še natančno, kaj mi bo življenje prineslo v prihodnje. Vzgoja mladih je vsekakor dobra naložba za prihodnost. Sicer pa se bom posvetil sadjarstvu, vrtnarjenju, saj je narava okrog mojega novega doma čudovita. Še več nameravam narediti za zdravje, zanima me masaža … Ne zdi se mi, da bi kaj zamudil. Mislim, da je bila moja pot prava, pisana meni na kožo. Vedno sem trdno premislil, kako in kaj bom delal. Sem vztrajen, če se nekaj odločim, potem to tudi izpeljem. Zlepa ne vržem puške v koruzo in življenje gledam z optimizmom.«

Pri študiju predstav ste prakticirali tudi jogo?

»Da. Pozdrav soncu … To smo vedno počeli, preden smo se zagnali v tekst. Tudi sam vsako jutro opravim tibetanske vaje. Leta 2005, ki je bilo zame leto sprememb, sem tudi na podlagi numerologije spremenil ime. Kupil sem si hiško v kraju Medribnik …«

Se boste še vračali v Kranj? Kranjskim otrokom ste med drugim zapustili tudi zdaj že nepogrešljive Sobotne matineje …

»Prihodnje leto bo 15. sezona. Srčno upam, da bodo Sobotne matineje v taki ali podobni obliki nadaljevali. Kranj mi bo vedno ostal v lepem spominu, določene vezi bom seveda še obdržal in si zagotovo prišel ogledat še kakšno predstavo. Življenje gre naprej, nostalgija pa bo zagotovo ostala. V Kranju sem vendarle preživel svoja najlepša leta.«