Stoletnica rojstva Mateja Bora

Štirinajstega aprila je minilo natanko sto let, odkar se je v Grgarju pri Gorici rodil pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor. Zadnja desetletja svojega življenja je preživel v Radovljici, kjer še vedno stoji "Borova hiša". Umrl je 29. septembra 1993.

V Borovi hiši v Radovljici, kot jo še vedno imenujejo stanovalci in domačini, danes živi 12 uporabnikov Centra za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa. Tja so se preselili pred petnajstimi leti, ko so hišo vzeli v najem od Borovih potomcev. Še vedno je, skrita za visokim drevjem, ohranila tisti malce skrivnosten videz, kakršnega je imela, vse odkar je leta 1960 tja prišel živet pesnik z družino. »Hišo smo za svoje uporabnike, ki tu živijo ob pomoči spremljevalcev, od Borovih otrok najeli v letu 2007,« pripoveduje direktorica CUDV Tea Beton. »Z njimi smo v občasnih, a rednih stikih. Pesnikova hči, gospa Manja Pavšič, nas je nazadnje obiskala ob 60. obletnici delovanja naše ustanove, ki smo jo praznovali lansko jesen,« je še povedala.

Bor, otožno drevo, ki mu vihar ne pride do živega

Pesnik se je kot Vladimir Pavšič rodil leta 1913 v Grgarju pri Gorici, Matej Bor pa je njegovo partizansko in umetniško ime. Kot pravijo avtorji razstave, ki so jo v NUK ob obletnici pesnikovega rojstva odprli včeraj v Ljubljani, je nastanek za psevdonim Bor sam opisal v članku Kako sem pisal Previharimo viharje. Kot piše, je pred izdajo pesniške zbirke med vojno k njemu privihral sodelavec Robert Kump, ki ga je nagovoril, naj si zaradi konspiracije nujno izbere novo ime. »Takole sva se z Robertom napotila tja za Savo in ugibala, kakšen psevdonim bi bil najprimernejši. Nazadnje sva se odločila, naj bo Bor. To pa zato, ker je bor žilavo, odporno, pa vendar nekam otožno drevo, ki raste povsod in mu vihar zlepa ne pride do živega. Ime Matej se nama je zdelo primerno, ker je arhaično, možato in preprosto.«

Rojen na Primorskem, živel po vsej Sloveniji

Srednjo šolo je v Grgarju pri Gorici rojeni Vladimir Pavšič obiskoval v Celju, iz slavistike pa je diplomiral v Ljubljani. Kasneje je bil novinar v Mariboru in profesor v Kočevju. Med drugo svetovno vojno se je priključil partizanom, kjer je s svojo pesniško zbirko Previharimo viharjev vstopil v slovensko literaturo. Iz tega obdobja so znane številne Borove domoljubne pesmi; najbolj znana je prav gotovo Hej brigade, Radovljičani pa so prejšnjo soboto, prav na predvečer stote obletnice Borovega rojstva, s posebno ganjenostjo prisluhnili njegovi Jutri gremo v napad, ki so jo v Linhartovi dvorani zapele odlične pevke zbora Kombinat.

Aktiven v umetniškem in družbenem življenju

Matej Bor je bil po vojni najprej dopisnik Tanjuga v Rimu, nato pa se je za stalno vrnil v Ljubljano in kmalu postal direktor Drame. Po letu 1948 se je odločil za poklic svobodnega književnika in se do upokojitve preživljal s pisanjem, zlasti s prevajanjem Shakespearove dramatike – prevedel je kar 18 njegovih dram. Pisal je gledališke drame, filmske in televizijske scenarije, romane in novele, gledališke kritike, eseje in epigrame ter poezijo za otroke in odrasle. Napisal je tudi scenarij za film Vesna (1954). Bil je predsednik Društva slovenskih književnikov, nekaj let celo predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije. Poleg tega je bil redni član SAZU-ja in prvi predsednik Skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji. Dal je pobudo za oživitev slovenskega kluba PEN in bil njegov predsednik med letoma 1962 in 1966. Zavzeto se je ukvarjal tudi z iskanjem izvora Slovencev in bil zagovornik teze o našem venetskem izvoru.

Stota obletnica rojstva

Ob jubileju so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani pripravili razstavo z naslovom Od Viharjev do tišine avtorja Matjaža Lulika. Na ogled bo do sredine prihodnjega meseca. Založba Mladinska knjiga bo še letos izdala knjigo z naslovom Stoletni Bor, za katero je Mihael Glavan pripravil dokumentarno biografijo ter izbor esejev in slikovnega gradiva, izbor leposlovja in spremno besedo pa Miklavž Komelj. V domači Radovljici so se ga spomnili z priložnostno razstavo v Knjižnici Antona Tomaža Linharta ter kratko literarno prireditvijo v hiši, kjer je preživel zadnjih trideset let življenja.